Logistično mi lokal najbolj ustreza. Pripeljem se iz Šentvida in tukaj lahko brez težav parkiram.
Šentvid je znan tudi po bandah. Ste bili njen član?V mladosti nisem bil v nobeni bandi. Kdaj sem se stepel, vendar sem bil tudi večkrat tepen. Hitro sem ugotovil, da moraš imeti znanje za to, da se tepeš. In ker ga jaz nimam, se mi ni zdelo smiselno vlagati energijo v to.
Vrniva se na oder Kina Šiška. To je popolnoma nov poligon za vas in skupino Tribute 2 Love.Smo klubske podgane. Dobrih deset let smo potrebovali, da smo napolnili oder Kina Šiška, in od zdaj igramo samo še na večjih odrih. Velik oder je zagotovo drugačen poligon, ni toliko intime. Ne, da to pogrešam, a v zadnjih dveh letih smo razprodali vse ljubljanske klube. Za nas so enostavno postali premajhni. Toda tudi žal mi je, saj rad igram v manjših prostorih. Imam namreč filozofijo, da če iščeš dobro glasbo, potrebuješ tišino, v klubu pa jo lažje narediš. Nimam rad, da se publika med koncertom pogovarja, toda če grem na koncert, tudi sam rad komentiram glasbo. Če imam na odru tihe, dinamične trenutke, pa me klepetanje med občinstvom dekoncentrira.
Kaj sledi zdaj, ko ste napolnili Šiško?Napolniti Wembley, seveda. Vsi si želimo ogromne stvari, ker je vsak koncert kot droga. A tako kot pri marsikateri stvari tudi pri glasbi velikost ni pomembna. Meni in skupini je dobro, da igramo in da se je z leti situacija stabilizirala do točke, da je mogoče z glasbo skromno živeti. Zdaj lahko tudi bolje delamo, saj nam ni treba več razmišljati o tem, kje dobiti denar, da bomo lahko igrali. In pravim, da bodo od zdaj tudi vedno boljše plošče, saj bomo imeli več časa, da se jim posvetimo.
Kaj pa ljubezni? Ne nazadnje ste tudi avtor ljubezenske zbirke Ljubezen.Ah, ljubezen. Sam ne vem, kako je prišlo de tega, ker res nisem romantik. Dejansko sem racionalist. Evo, priznam – tudi sam bi rad razumel ljubezen, kako deluje, morda bi celo napisal priročnik. Ampak tudi vem, da tega verjetno ne bom dosegel. Romantične ideje ne moreš patentirati.
Je ljubezen po vašem mnenju precenjena?Zagotovo. V osnovi je ljubezen povsem enostavno zamišljena, potem pa jo mi do konca zakompliciramo. Recimo, neko partnerstvo, ki izhaja iz ljubezni, je morda le ekonomska soodvisnost. Mislim, da je v življenju le tri promile ljubezni, preostalo je brezzvezna logistika. Ubijalec ljubezni je predalčkanje, kdo bo šel v trgovino, pomil posodo, poskrbel za mulca… Tukaj se romantika zlomi. Nisem strokovnjak za ljubezen, za odnose, od nekdaj pa zelo rad opazujem stvari. Ljubezen, partnerstvo … to so vse teme za pisanje.
Od tod potem blues? In to v slovenskem jeziku.Ravno slovenski jezik je bil za nas izziv. Ko smo začeli, je bila ideja, da bomo ameriški blues bend, a smo po nekaj letih ugotovili, da smo slovenski blues bend. Ne nazadnje je pomen bluesa ta, da poslušaš strica s kitaro, ki pripoveduje zgodbo, ki je seveda polna pretiravanja, a zanimiva. In tega momenta, ko smo peli v angleščini, ni bilo. Publika ni poslušala zgodbe. Ko smo se prestavili v slovenščino, je narod začel poslušati zgodbe, jih prepevati in si jih po svoje interpretirati.
Ko ste začeli izvajati slovenske komade, se je »poženščilo« tudi vaše občinstvo.Prvih šest let, ko smo peli v angleščini, smo imeli večinoma starejše moško občinstvo. Ko smo jo zamenjali za slovenščino, pa se je publika »poženščila« in pomladila. Šlo je na boljše, zagotovo. Če imaš na koncertu samo tipe, je najbolje, da nehaš igrati. Je pa res, da dame navadno pridejo same, brez partnerjev, in skupinsko petje v refrenih pod odrom zveni praktično kot ženski pevski zbor.
Skupina Tribute 2 Love praznuje letos že 11. rojstni dan. Morda kratek pogled na vašo ustvarjalno pot?Treba je vedeti, da sem jaz, Hamo, brez skupine nepomemben. Na neki točki, ko sem pred leti zmagal na popevki, smo se odločili, da bomo mojo fatalno slavo izkoristili za prepoznavnost skupine. Sicer pa gre čisto enostavno povedano za skupino prijateljev, ki imamo vsi pretirano velik ego, a smo našli ravnotežje, kako znotraj glasbe živeti z njim. Da si ne skačemo v besedo. Prijatelj, ki ni glasbenik, je opazil, da je najboljše v našem bendu to, da ne tekmujemo med sabo. In res je, prepuščamo si zmage. Če ima kitarist dober dan, bo ves fokus na njem, ne na meni. Glasba namreč mora temeljiti na tistem posamezniku, ki ima ta večer dobro energijo, ki potegne vse za sabo.
Seveda pa koncert brez Rožic ne gre, kajne?Rožice so res fenomen. Mislim, da še ni bilo koncerta, da jih ne bi zaigrali. Najbolj zanimivo je, da ljudje komad popolnoma narobe razumejo. Že ko sem naredil komad, sem vedel, da ga bom moral igrati vse življenje. Priznajmo si: komad je lahkoten, zabaven in na neki način seksi, pa vendar tako zelo dobro zakamufliran, da nanj dobiš velik razpon poslušalcev. Kot denimo Bicikl Letečih potepuhov in komad Hvala za vijolice pevke Bilbi, ki ima občinstvo, staro od devet do devetindevetdeset let.
Torej ne marate preigravanja istih komadov?Če moram še stokrat igrati določeno skladbo, moram vanjo verjeti, in če ji verjamem, jo lahko ponavljam, če pa blefiram, lahko to naredim trikrat, potem grem že sam sebi na živce.
Od tod morda druga ljubezen, kuhanje?Nekoč sem želel postati kuhar, vendar so mi starši razložili, da za to ne potrebujem šole, s čimer se sicer sam ne strinjam. Tako sem po fakulteti, ki je nisem končal, kuhal pri prijatelju, ki je odpiral menzo. Začel sem z lupljenjem krompirja in po treh letih praktično postal že šef kuhinje. Danes kuham zaradi veselja in namesto da bi vadil kitaro, po navodilih youtuba ustvarjam za štedilnikom.
Kot ste zakuhali aktualni videospot.Pri spotih imam vedno težave, saj menim, da je komadu težko dati sliko. Video je ubil glasbo. Če jo je že treba gledati, potem težimo k logiki, naj poslušalcu ponudi še neko dodatno štorijo. Kako bi spot preusmeril nazaj v ušesa, nimam pojma, šel sem v drugo dimenzijo in ga preusmeril v želodec.
Po vinilni plošči, ki je bila praktično razprodana v nekaj dneh, jeseni sledi še zgoščenka.Jeseni imamo namen izdati zgoščenko, kjer bo še več novih komadov. Ker je bila vinilka zelo hitro razprodana, smo se odločili, da damo za kratek čas komade brezplačno na splet, saj smo ocenili, da do jeseni nihče več ne bo poznal naše glasbe. Ker je bil strežnik interni, se je ta vsaj trikrat na dan sesul, tako da smo dva tedna popravljali strežnik. Se pa seveda veselimo jeseni in nove zgoščenke. Kje jo bomo predstavili, pa še ne vemo. Zagotovo nas v poletnih mesecih čaka kar nekaj večjih koncertov. Tako da bo poletje pestro.
