Pravzaprav isto. Morda je drugače to, da smo na »dvojki« prisegali na dvojino – za ljubezen morata biti dva. Novi album pa govori o tem, da lahko en človek da samo pol ljubezni. Drugo polovico pa mora dobiti drugje, da ljubezen sploh lahko deluje.
V enem od pogovorov ste omenili, da je album Pol veliko bolj oseben kot prejšnji.Oseben je že zaradi tega, ker ni v angleščini. Ko pišem besedila, ne morem mimo tega, da ne bi na neki način pisal tudi o sebi. Tisto, kar se dogaja meni, na koncu pristane na moji plošči.
Zakaj ste se pri albumu 2 odločili za angleščino, vse nove skladbe pa so v slovenščini?V bendu je veljalo prepričanje, da je treba bluzovski rok igrati v ameriški angleščini, ker le tako deluje kot neka celota. Ugotovitev, da ameriška angleščina nima dvojine, s katero se tako rad ukvarjam, in dejstvo, da radijske postaje niso preveč naklonjene slovenskim skupinam, ki pojejo po teh notah, sta pripeljala do tega, da smo že na prejšnji album vključili tri slovenske pesmi. Izkazalo se je, da slovenski komadi ne zaostajajo.
Torej se je poteza obrestovala?V bistvu smo našli neki slovenski bluzovski zvok. Rad se zafrkavam, da smo odkrili delto Bežigrada.
Novega projekta ste se lotili celovito, sami ste celo poslikali naslovnice stotih vinilk.Odločili smo se, da bomo naredili nekaj za naše občudovalce, tako da bo ta album res v celoti naš izdelek. Omejena naklada ročno poslikanih vinilk je zanje. Ideja je bila, da čim več stvari naredimo sami. Pri snemanju nam je velikodušno priskočil na pomoč mojster Drago Popovič, pri miksanju pa izvrstni Marko Jakopanec. Drugo smo skomponirali brez aditivov.
Kako dolgo je nastajal novi album?Snemanje smo začeli drugega januarja, material pa je nastajal vse lansko leto. Potem pa še to duhamorno risanje… En mesec sem to packal. A res ni dobro narisano, haha.
Torej se ni treba bati, da boste glasbeno kariero zamenjali za slikarsko?Ostajam pri glasbi.
Ali lahko poleg stotih vinilnih plošč pričakujemo izdajo albuma tudi na kompaktnih?Zagotovo, jeseni. Vinilke so samo predizdaja za najbolj zveste poslušalce, zaradi katerih tudi ustvarjamo glasbo.
Kako to, da ste se odločili za vinilke?Prvič zato, ker je na vinilko lažje risati, haha. Drugič pa zato, ker si je za poslušanje plošče treba vzeti čas. Vinilka kot medij te prisili, da jo fizično obrneš. Pri tem se moraš usesti, sicer tvegaš preskakovanje igle. Poleg tega ponuja več dinamike. Mogoče s takim klasičnim medijem tudi malo zajezimo elektronsko širjenje glasbe, ki se zgodi, takoj ko album izide.
Kaj vam pomeni, da ste sami svoj šef, da vam za vrat ne diha velika založba?To pomeni, da lahko sami sebi narekujemo ritem. Ne potrebujemo klasičnih promocijskih potez, ki si jih izmišljujejo založbe. Nočemo služiti korporacijski logiki, ki je preveč podrejena kapitalu in nima posluha za umetnost. Izgubljati začne glasba, ker moraš pri njej delati kompromise, da se bo izdelek bolje prodajal. Tudi zato smo se odločili za omejeno naklado. Ker nočemo prodati sedem tisoč izvodov. Imamo drugo logiko. Ljubezen ni naprodaj.
Pred časom ste nastopali na hrvaških in avstrijskih odrih. Želja po tujini ostaja?Seveda. Ne vem, ali kdo nima te želje. V tujini gre za neki drug odnos, tako kot smo tudi pri nas bolj naklonjeni tujim izvajalcem. Če gre slovenski izvajalec v tujino, je to zelo podobno. Čutiti je neko spoštovanje, ker si prišel od daleč in predstavljaš nekaj svojega. Ljudje to običajno nagradijo.
Bi rekli, da je slovenski glasbeni trg premajhen?Prevelik zagotovo ni, vendar nimamo nekega pravega mainstreama, sploh ne v pop rocku. Pri nas je mainstream harmonika. Mi pa smo kot nevihta v kahli, trg nas komajda zaznava. Želel bi si večji trg, da bi lahko projekte, kot so na primer albumi, finančno pokrili. Prodaje nosilcev zvoka so tako majhne, da albumi ne generirajo niti samih sebe, kaj šele dobička. Tukaj bi si človek želel Ameriko, haha.
Kaj vam je ostalo od nastopa na izboru Ema 2010?Predvsem zanimiva izkušnja, da lahko promoviram sebe in hkrati skupino. Nastop je bil zelo odmeven; želel bi si, da bi imeli v naših žanrih kakšen tako močan festival. Zato moramo vsake toliko časa malo premešati karte in se udeležiti medijsko odmevnega festivala, da sploh dobimo kaj pozornosti.
Ste s tem namenom dali svoje ime pred ime skupine Tribute 2 Love?Čisto oportunistična poteza, ker je bilo moje ime bolj prepoznavno. Takrat smo rekli, da bomo počakali tako dolgo, da postanemo prepoznavni, nato lahko moje ime odstranimo.
Bo kdaj prišlo do te točke?Delamo za to. Prepričan sem, da bo.
Kaj lahko pričakujemo na predstavitvenem koncertu?Zelo intimen nastop. Sedečo publiko bomo poskušali spraviti na noge. Mislim, da bo to zelo prijeten koncert, nekoliko drugačen kot običajno… Sicer pa je vsak naš koncert malo drugačen. Skladbe nikoli ne zaigramo dvakrat enako.
Z glasbo se ukvarjate že več kot dvajset let…Star sem, priznam.
Bi lahko izpostavili točko, ki vam je na tej poti najbolj ostala v spominu?Zagotovo jih je več. Fascinantni so bili moji izleti na Emo in Slovensko popevko, kjer sem celo – čisto nepričakovano – zmagal. Bilo je zanimivo, tam sem igral s petdesetčlanskim orkestrom. To je nekaj, kar si človek zagotovo zapomni. To bi še kdaj ponovil. Mogoče znotraj kakšnega drugega žanra, kot je bila popevka.
Radi nastopate?Seveda. Vendar pa zelo nerad nastopam sam. Energija, ki se pretaka med skupino glasbenikov na odru, vedno prinese kaj svežega. Iz sebe zelo težko iztisnem kaj novega, lahko pa me bobnar z drugačnim prehodom usmeri v popolnoma drugo smer. Na koncertih se vedno zgodijo take lepe stvari.
