»Bilo je zanimivo leto. Res smo se vsi pritoževali nad njim, a je bilo po eni strani tudi dobro. Sam sem ugotovil, da se da med vikendi početi še kaj drugega, kot samo igrati. Veliko sem se vozil z motorjem, seveda samo znotraj občinskih meja, ko je tako velevala odredba. Bilo je prav prijetno, saj so bile ceste precej prazne. Morda smo uvideli, da življenje, kakršnega smo imeli pred epidemijo, niti ni bilo tako zelo dobro, kot smo mislili. A ko govorimo o koncertih, je bilo leto katastrofalno. Sploh ne vemo, ali še znamo igrati.«
Nekaj koncertov ste odigrali ob strogih epidemioloških ukrepih. Obiskovalci v prvi vrsti so morali biti osem metrov stran od odra. Videla sem, da ste zavoljo tega organizirali celo tekmovanje v pljuvanju.»Občinstvo je moralo sedeti osem metrov stran od nas, a na enometrski razdalji med seboj. Nekaj ukrepov je bilo logičnih, veliko pa neživljenjskih, nepremišljenih, denimo tisti o pihalcih v orkestru, ki da morajo med igranjem nositi masko, a je lahko v njej luknja. Pa koga vi zafrkavate? V povezati z 'osemmetrskim' ukrepom smo v skupini organizirali tekmovanje, da smo videli, kako daleč lahko pljunem z odra. Z zaletom je najdlje neslo šest metrov in pol.«
Bravo! Verjetno vas taki zabavni trenutki nasmejijo, hkrati pa člane skupine še bolj povežejo.»Res je, v skupini se nenehno po malem zafrkavamo. Ko v kombi naložimo opremo in vse potrebno za koncert ter gremo na pot, tegobe in težave pustimo tam in jih poberemo ob vračanju s 'špila'. Ta del življenja sem zelo pogrešal, saj smo bili celo leto doma. Problemov nisem mogel nikamor spraviti, ampak sem se moral nenehno soočati z njimi. Vidite, v vsaki stvari je nekaj dobrega.«
Leto 2019 je bilo za vas skoraj sanjsko, jeseni ste razprodali kar tri promocije novega albuma, napovedanih ste imeli ogromno koncertov. Potem pa virus…»V petnajstih letih obstoja skupine bi lani imeli rekordno sezono. Odpadlo nam je okrog 70 koncertov, če odštejemo mesece mrtve sezone, gre za več kot dva na teden. A nič hudega, saj bo letošnja sezona rekordna. (smeh) Je pa res škoda, da so se nam takrat podrle karte, saj smo se veselili, da bomo končno finančno samozadostni, da bomo lahko osmislili nove projekte. Veste, saj za kruh in mleko, za golo preživetje, ni tako težko zaslužiti, za nove produkcije in za snemanje albumov pa potrebujemo ogromno kapitala, kar pomeni ogromno koncertov.«
Včeraj ste na festivalu Urbano dejanje na koncertu predstavili novi album, ki je prav tako izšel včeraj, Iz4Kani Skorlajv. Tudi snemanje tega ni šlo po načrtih, kajne?»Želeli smo posneti osemnajst akustičnih koncertov in tako izdati album s skladbami v živo. Bilo je oktobra leta 2019, ideja je bila odlična, tri koncerte smo posneli, a so nas bogovi tehnike pustili na cedilu, preostalih petnajst koncertov pa je odpadlo. Ostali smo praznih rok. Po nekaj mesecih smo se odločili, da jih bomo posneli v studiu, v živo, a brez občinstva. Od tod torej 'skorlajv', skoraj v živo, kot življenje v teh časih, skoraj življenje. (smeh)«
Sobotni koncert ste skoraj razprodali …»S prodajo vstopnic nismo nikoli imeli večjih težav. Je pa res, da nas vse v glasbenem sektorju skrbi, kako hude posledice je pustila epidemija. Bodo ljudje sploh še imeli denar za kulturo? Obenem smo priča 'medijski vojni' proti kulturi, v smislu, da kulture sploh ne potrebujemo. S tem se ne strinjam, saj smo ljudje narejeni za druženje, ne za delo. To je sicer nujno, saj le tako dobimo sredstva, da se lahko družimo. Najboljši del koncertov je, da na njih srečamo prijatelje, spoznamo ljubezen svojega življenja, zapojemo kak refren, spijemo pijačo, predvsem pa, da s prizorišča odidemo boljše volje, kot smo tja prišli. Tako v ponedeljek tudi lažje zakorakamo v službo. S tega vidika je kultura nujno potrebna. Če naše zabavljaštvo sploh spada v kulturo…«
Kam pa bi, če ne sem?»Kadar politiki tako ustreza, nas vtakne samo pod kulturo, čeprav predstavljamo tudi velik del gospodarskega sektorja, v katerem je zaposlenih ogromno ljudi in od katerega država dobi veliko plačanih davkov. Nas na odru vidite pet, a od našega 'branda' v resnici živi dvanajst ljudi. Če zraven prištejete še prodajalce hrane in pijače na koncertih, pa vstopnic in majic, albumov, glasbeni sektor doseže znesek nekaj odstotkov BDP na leto. Tako smo daleč od tega, da smo del zgolj kulture.«
Glede na aktivnost ministrov zadnje leto bi se vam zagotovo bolje pisalo, če bi bil vaš šef minister Počivalšek, ne pa minister Simoniti. Vam njegove izjave o lastni nevednosti in nezanimanju o določenih področjih sektorja, ki ga vodi, dvignejo pritisk?»Žalosten sem, da ima katera koli država ministra za kulturo, ki ga kultura ne zanima. Z našo demokracijo je očitno nekaj narobe.«
V preteklosti ste govorili tudi o slabi kulturi občinstva, od koder vam je v glavo priletela steklenica. Je položaj danes kaj boljši?»Poudariti je treba, da je bilo to pred dvajsetimi leti, ko je bila glasba v nekakšnem temnem obdobju, koncerti pa brezplačni. Skupine so se takrat pravzaprav preživljale s prodajo pijač, saj je organizator iz zaslužka od pijače plačal bend. Temu primerno je bilo tudi občinstvo, ki je prišlo tja pit, ne pa poslušat glasbe. V resnici smo jih motili z igranjem, zato je nekdo zabrisal prazno steklenico na oder. Naše občinstvo danes je zelo pridno, nihče ne pleza na oder, nihče se ne dotika mojega stojala za mikrofon, kar bi lahko bilo nevarno. Evolucija občinstva gre v pravo smer. Je kulturno, kultivirano, v našem primeru pa še vse mlajše in lepše.«
V preteklosti ste si med koncerti tu in tam izmislili besedilo, danes to ni mogoče, ker zna občinstvo pesmi na pamet. Sladke skrbi?»Bolj grenke kot sladke. Če sem kaj pozabil, sem si takrat sproti izmislil tri nove verze, pa ni nihče ugotovil. Zdaj pa jih vidim tam spodaj, kako se smejijo, če se zmotim. K sreči sem postal pravi mojster za branje z ustnic. Oboževalkam z ustnic kradem svoje besede. Kot bi imel lasten 'trotlboben' v prvi vrsti. (smeh)«
Pa saj pevci vendarle obvladate različne trike, če pozabite besedilo. Da denimo hitro povabite občinstvo k skupnemu prepevanju.»Pri refrenih je to možno, a te res redko pozabim. Morate vedeti, da imamo kakih 50 pesmi, to je tako, kot bi imeli 50 strani knjige besedil. Pri mojih letih se lahko včasih zatakne, ko je treba znati tako količino verzov na pamet. Saj v spominu je vse, včasih potrebujem le eno besedo, pa se vse spomnim.«
Kitaro ste v roke vzeli pri dvanajstih. Je bila ljubezen do glasbe tista, ki vas je gnala že takrat, ali želja po pozornosti deklet?»Ne spomnim se tako daleč nazaj, si pa mislim, da je bil verjetno osnovni vzgib biti opažen. Sčasoma se je zgodil preskok, zaljubil sem se v glasbo, postala je moja najdaljša zveza v življenju. Ljubezen ne pojenja, vedno znova se odpirajo novi horizonti.«
Pa ste s kitaro ulovili kakšno dekle?»Težava je nastala, ker sem igral vse več, kar je pomenilo, da sem bil dolgo na odru. Dekleta so me že opazila, a so po nekaj pesmih izgubila zanimanje in se začela razgledovati po fantih, ki so bili v bližini. Iz te moke tako ni bilo kaj dosti kruha, oboževalk je sicer bilo nekaj, fizičnega stika pa bolj malo. Kar se tega tiče, se je bolje znašel brat Miha, ki je znal zaigrati eno pesem, s katero je začaral dekleta. Pa takrat je bil še čeden. Kitaro je nato predal meni, sam pa 'planil na babe'.«
Boljša taktika kot vaša.»Če bi se še enkrat rodil, bi ubral prav njegovo.«
Z Miho sta pred četrt stoletja skupaj igrala in pela v skupini Babewatch, skupini z vsaj nekaj pesmimi s precej žaljivimi besedili do žensk. Od takrat ste se razvili kot človek in kot glasbenik. Bi lahko rekli, da ste sčasoma postali feminist?»Najprej je treba povedati, da smo bili takrat 17 let stari mulci. Prijateljev oče je rad rekel, da imajo fantje pri teh letih dve glavi in dovolj krvi, da lahko hkrati razmišlja samo ena. Mislim, da vemo, na katero je meril.«
Zdaj pa je krvi več oziroma se bolje porazdeli?»Vse več krvi je v zgornji glavi. Vsekakor sem danes veliko bolj feminist kot šovinist, ki mi sicer nikoli ni bil najbolj pri srcu. Razen morda pri sedemnajstih, ko je besedila pisal testosteron. Takrat so bili tudi drugi časi, fante so nas povezovale druge vrednote.«
Ali danes na oder leti kaj bolj simpatičnega, kot so steklenice?»Ne dobivamo ne plišastih medvedkov ne spodnjega perila, sam sem proti, da se na oder meče kar koli. Tu in tam dobim kak viski, a ne v glavo, česar sem vesel. To naj kar ostane.«
