Kar sedemkrat je v 12 letih igral agenta v službi njenega veličanstva in kot tak ostal zapisan med ljubitelji filma vse do danes. Oziroma do danes, ko so njegovi otroci Deborah, Geoffrey in Christian ter žena Kristina Tholstrup sporočili, da je v Švici pri 89 letih izgubil kratko in pogumno, a usodno bitko z rakom.
Izjava, ki so jo posredovali v javnost, je dala slutiti, da je bil Moore tako kot na filmskem platnu uglajen in mehak tudi v zasebnem življenju, in četudi ne bi veljalo pravilo, da se o mrtvih govori le dobro, pri Mooru tega tako ali tako ne bi bilo težko storiti. Širša javnost ga je poznala po njegovi igralski karieri, sam pa je kot svoj največji dosežek izpostavljal svoje delo pri Unicefu.
Ambasador dobre volje je postal, ko je radovednost za sodelovanje z Unicefom v njem prebudila njegova dobra prijateljica, igralka Audrey Hepburn, osem let kasneje pa je za svoje humanitarno delo prejel tudi videški naziv Sir.
A večina ga bo kljub Unicefu in njegovim potovanje po svetu, v katerih si je prizadeval za boljši jutri otrok, vendarle vedno imela za Jamesa Bonda. Moore pa nam tega zagotovo ne bo zameril. »Biti za vedno znan kot Bond nima nobene slabe plati,« je nekoč dejal v enem od intervjujev, v katerem se je spomnil časov, ko je leta 1973 v filmu Živi in pusti umreti nasledil Seana Conneryja ter postal tretji Bond. In imel je prav. Z njim bo namreč v filmski zapuščini dočakal večnost.
