Sedanja Knobleharjeva ulica je dobila ime leta 1998. Pred tem se je ista ulica imenovala Ulica Majke Jugovićev. Tako so ulico imenovali že leta 1933, kar je bilo v skladu z doktrino Kraljevine Jugoslavije. Mati Jugovićev je simbol trdne ženske, ki se je pripravljena žrtvovati za domovino. Ženska je v bitki na Kosovem polju izgubila moža in devet sinov, od bolečine pa ji je počilo srce. Lik matere Jugovićev je eden osrednjih likov srbske narodne pesmi, navdihnil pa je tudi opero slovenskega skladatelja Mirka Poliča.
V času italijanske okupacije Ljubljane mati Jugovićev ni bila več poveličevana junakinja in ulico so spremenili v Kokaljevo ulico, po ljubljanskem županu iz začetka 19. stoletja Jožefu Kokalju. Po vojni, ko smo bili ponovno navezani na jugoslovanski kulturni prostor, so jo preimenovali nazaj v Ulico Majke Jugovićev. In tako je ostalo vse do leta 1998, ko smo jugoslovanstvo dokončno zavrgli in so ulici dali ime po slovenskem misijonarju Ignaciju Knobleharju. Ta je mnogo prej že imel ulico s svojim imenom v Dravljah, a so jo po vojni preimenovali.
Abuna Soliman iz Sudana
Ignacij Knoblehar z vzdevkom Abuna Soliman je bil v svojem času raziskovalec Afrike, natančneje Belega Nila v Sudanu. Bil je član Dunajskega geografskega društva in vodja več izjemnih odprav. Rojen je bil na Dolenjskem, umrl je v Neaplju. Vmes pa je bil tako predan misijonarskemu popotovanju, da je, preden so ga sprejeli v misijonski zavod, dve leti v izjemni revščini, le ob vinu in kruhu, kot je zapisal, čakal v Rimu.
Nazadnje so ga le sprejeli, hoteli so ga poslati v Avstralijo ali Indijo, nazadnje je misijonaril po Apeninskem polotoku. Dokler ni papež Gregor XVI. ustanovil apostolskega provikariata za osrednjo Afriko in Knobleharja so najprej poslali v Sirijo, da se nauči jezika in navad, nato pa v Kairo in leta 1848 z ladjo v Kartum. Prišli so štirje misijonarji: eden je nemudoma umrl, dva sta se bolna vrnila v Evropo, Knoblehar pa je ustanovil šolo za suženjske otroke. Toda Kartum mu ni bil dovolj, hotel je na jug, da bi vero širil med »poganskimi zamorskimi plemeni«. Najel je sedem arabskih trgovskih ladij in se odpravil po Belem Nilu, tako daleč, kot tedaj ni uspelo še nobenemu belcu. Toda arabski trgovci so mu preprečili delovanje in Vatikan je celo razmišljal, da bi zaprl misijon.
Prepričal tudi cesarja Franca Jožefa
Pa je Knoblehar odpotoval v Evropo k cesarju Francu Jožefu in ga prepričal, da ga je denarno podprl ter v Kartumu odprl avstrijski konzulat. Pridobil je še pet Slovencev, ki so mu bili voljni pomagati, in vrnili so se v Sudan. Kupil je več zemljišč in hiš ter postavil misijone, najbolj južnega na nilskem otoku Lumutat. Čeprav so mu misijonarski pomočniki umirali drug za drugim, se ni predal: od desetih let, kar je vodil Sudanski misijon, je štiri leta preživel na poti. Nazadnje je med potjo v Evropo v Neaplju omagal in umrl. Poleg tega, da je bil predan misijonar, je bil tudi etnolog, ki je zapisoval vsa opažanja o ljudstvih, ki jih je srečal na poti, si zapisoval njihove jezike in običaje. Kot znanstvenik je zapisoval tudi meteorološke podatke o deželah okoli Belega Nila. Obsežni zapiski in dnevniki so bili vir podatkov za kasnejše raziskovalce in popotnike, saj je Knoblehar veljal za enega od pionirjev afriških popotovanj.
