Spodnje Poljane, kot se je nekoč reklo okrožju, kjer leži današnja Glonarjeva ulica, so del poljanskega predmestja, širokih poljan, na katerih so stale lesene hiše in bajte, kasneje zidane kmečke hiše. Ta predel, ki meji z današnjim Kodeljevim – in za mejno črto imajo mnogi domačini prav Glonarjevo ulico – je bil očitno rezerviran za nujne mestne dejavnosti, ki bi jih raje skrili pred meščani.
Tu so bili bolnišnica, vojašnica, zapor in klavnica. Glonarjeva ulica je nekoč potekala prav od leta 1881 odprte mestne klavnice do zaporov, od Poljanske ceste do Povšetove ulice. Sedaj Glonarjeva poteka od trgovinskega centra do zaporov. Njena leva stran je še vedno degradirana, saj je tam veliko območje namenjeno komunali in Snagi, medtem ko je desna stran namenjena stanovanjskim kompleksom.
Kakor koli – ko so v dvajsetih letih 20. stoletja urbanizirali predel Kodeljevega in tudi dela Spodnjih Poljan, so za mejno ulico določili tedaj novo Tomšičevo ulico, leta 1923 poimenovano po Ivanu Tomšiču, šolniku in mladinskemu pisatelju. Po vojni je bila z enakim priimkom, a po revolucionarju Tonetu Tomšiču, imenovana druga ulica, zato so Tomšičevo na Poljanah leta 1958 preimenovali v Glonarjevo, po Joži Glonarju, bibliotekarju in literarnem zgodovinarju.
Dvakrat odpuščeni knjižničar
Glonar se je rodil leta 1885 na Sveti Barbari pri Mariboru, kjer so mu desetletja kasneje postavili spomenik v zahvalo za njegov doprinos h kulturi slovenskega naroda. Predvsem k jezikoslovju in literarni zgodovini, kajti v Gradcu šolani slavist in klasični filolog je leta 1911 postal knjižničar tamkajšnje knjižnice vseučiteljišča. Po propadu monarhije leta 1918 so ga odpustili iz službe, zato si je novo delo poiskal v državni licejski knjižnici v Ljubljani, ki je pozneje postala Narodna in univerzitetna knjižnica. »V levem pritličju in stolpu severnega trakta gimnazije na Poljanah v Ljubljani se stiska in skriva najstarejša in največja slovenska javna knjižnica, in to v prostorih, ki so se že leta 1914 pokazali pretesni!« je leta 1927 Glonar v Ilustriranem Slovencu opisal svoje delovno mesto: »Tesnoba je za knjige, še večja tesnoba pa za občinstvo.« Novo knjižnico je dočakal šele leta 1941, a v njej delal le štiri leta, saj so ga po drugi svetovni vojni ožigosali za »sumljivo osebo,« mu prepovedali vstop v knjižnico in ga odpustili. Oslabeli Glonar se je upokojil in leto kasneje umrl.
Ob tem, da je skrbel za knjige, je tudi pisal filološke razprave in jih objavljal v različnih časopisih. Dve leti je bil tudi urednik Ljubljanskega zvona. A najbolj je za slovenski jezik zaslužen s sestavo Slovarja slovenskega jezika, izdanega leta 1936. Poleg filoloških razprav in slovarjev je bil Glonar tudi pomemben prevajalec. Prav on je recimo prevedel Quo vadis? Henryka Sienkiewicza, saj je večinoma prevajal iz slovanskih jezikov.
Glonarja je v knjigi Bela Ljubljana Marije Stanonik slikovito opisal Tomaž Weber: »Med Ljubljančani se ga je oprijelo ime Kvasimodo. Bil je majhne postave, lahko bi rekel, da je vzbujal vtis neurejenega človeka. Imel je črne lase in črno brado na kozji fiks, mučila ga je močna skolioza hrbtenice, da je izpadel kot grbavec, poleti in pozimi je nosil pelerino s kapuco.« Z ženo, ugledno damo iz Gradca, ki ni govorila slovensko, in tremi otroci je sprva živel na Hradeckega cesti, kasneje pa, ko je zapadel v dolgove, so se preselili v observatorij na Golovcu, ker so bila tedaj mestna stanovanja za reveže.
