Ježica je eden najstarejših predelov Ljubljane. Naseljen je bil že v rimski dobi, saj so prav tam Rimljani postavili most čez Savo za eno glavnih cest proti Celju. Opornike rimskega zidu so odkrili šele v začetku 20. stoletja. Verjetno je bilo ob rimskem mostu tudi naselje, saj so našli grobišča. Ježica je bila prvič omenjena leta 1359, najprej kot Jessitz, potem kot Jesischa. A poimenovanje nima povezave s konji: ježa se je imenovala terasa, na kateri je nastala vas, da je bila varna pred poplavami Save. Terasa je vidna še danes, najbolje za Ježiško cerkvijo, ki je tudi častitljive starosti – prvič je omenjena leta 1451.
Vas z uporniško zgodovino
Ježica ima uporniško zgodovino. Prav tam, kjer je zdaj kopališče, so bili leta 1515 kmečki upori, na katerih je pravico zahtevalo okoli šest tisoč puntarjev. V 18. stoletju je Ježica ponovno postala pomembna prometna postojanka, ko so zgradil nov most čez Savo. Tedaj je v Faro prišel jezikoslovec Jurij Japelj in ježiške otroke v svojem stanovanju poučeval v slovenščini. Ježica je imela v preteklih stoletjih še eno znamenitost: gostilne, v katere so radi zahajali Ljubljančani, nekaj pa jih deluje še danes.
Ježica je razdeljena v spodnji in zgornji del. Danile Kumarjeve ulica spada v zgornji del Ježice. Poimenovali so jo leta 1958, a so že pet let pozneje, leta 1964, spremenili njen potek: srednji del so preimenovali v Kališnikov trg, zadnji del pa v Bratov Kunaverjev ulico. Vsem trem poimenovanjem je skupno to, da so posvečena spominu na medvojne junake. Jože Kališnik je bil aktivist OF na Ježici, padel pa je leta 1943. Brata Franc in Slavko Kunaver pa sta bila Ježiška domačina, aktivista OF, in oba sta padla med vojno.
Partizanka Andreja z Ježice
Enaka je bila usoda Danile Kumar s partizanskim imenom Andreja, ki je zaradi svojega junaštva postala narodna herojinja. Čeprav je bila leta 1921 rojena na Kojskem v Goriških brdih, je večino življenja preživela na Ježici, kamor so se z družino preselili, ker je bil njen oče tako zaveden komunist, da ga je italijanska oblast kot enega od ustanoviteljev italijanske komunistične partije preganjala. Najprej je emigriral v Argentino, nato pa se je vrnil v Jugoslavijo, na Ježico. Zato ni čudno, da je tudi Danila Kumar ostala zvesta družinski komunistični tradiciji in je kmalu začela dejavno sodelovati pri organizaciji komunistične celice na Ježici. Sicer je bila izučena trgovka in je nekaj časa delala v tovarni nogavic v Savljah, nato pa v trgovini Tičar. Leta 1936 je postala članica Zveze komunistične mladine Jugoslavije, agitirala na shodih in spodbujala predvsem dekleta. Njen brat Adrijan je bil skupaj s sodelavci zaslužen za prvo diverzantsko ježiško akcijo leta 1941. Z začetkom vojne je Danila postala kurirka, a so jo Italijani kmalu aretirali in zaprli. Iz zapora je pobegnila ter šla v partizane, kjer je bila namestnica političnega komisarja Tomšičeve čete. Legendarna je zgodba o tem, kako je v bojih pri Litiji prevzela poveljstvo čete, ko je poveljnik padel, in borce popeljala iz zasede. Toda 18. marca 1944 je umrla pod streli nemške zasede pod Lubnikom. Po njej se poleg ulice v Ljubljani imenuje tudi osnovna šola v Stožicah.
