V Ljubljani je več ulic imenovanih po opekarnah. Za opekarno je ulica na Brdu, ki nosi ime po Knezovih opekarnah, ki so nekoč stale na ledinah ob Cesti na Brdo, kjer se zdaj bohotijo trgovski centri in tehnološki park. Ob teh opekarnah je bila tudi manjša delavska kolonija, večinoma barak, in ulica se je nekoč imenovala natanko tako: Kolonija. Zdaj je to Petrčeva ulica, a v nasprotju s sosednjimi, pozneje zgrajenimi stanovanjskimi naselji so tam še vedno nizke zidane hišice s prizidki.
V Trnovem je Opekarska cesta. To ulico so poimenovali leta 1876, seveda po okoliških opekarnah. Sprva je nosila nemško ime Ziegelstrasse.
Zanimivo je, da ima opekarstvo v Ljubljani dolgo tradicijo in je imelo večino časa monopol nad izdelavo opeke mesto. Mesto je imelo dve opekarni v Trnovem, kjer so bile možnosti za opekarstvo zaradi ilovnatih tal odlične. Ti dve opekarni se omenjata že v 16. stoletju. Šele leta 1749 so mestne oblasti dovolile zasebne opekarne in 25 let pozneje sta res nastali dve zasebni opekarni, seveda tudi v Trnovem. Hitro sta morali narediti veliko opeke, da bi lahko odpravili škodo po požaru, ki je tisto leto opustošil Krakovo.
Pomanjkanje strešnikov in zidakov
Opekarni sta postavila Franc Ksaver Jamnik in Jernej Pogačnik, a mestne oblasti so kljub temu, da so prej dovolile zasebne opekarne, oba obrata skušale zapreti, češ da ogrožata obstoj mestnih opekarn, ki sta zagotavljali kar velik del mestnega dobička, predvsem pa sta bili zagotovilo za poceni gradbeni material za mestne stavbarske podvige. Recimo mestni opekarni sta dobavili vso opeko za gradnjo Grubarjevega prekopa, meščanom sta opeko prodajali ceneje, nekaterim pa sta jo podarili. Tako je zapisano, da so leta 1758 kapucinarji kar trikrat dobili brezplačno po 500 strešnikov.
Negodovanje mestnih opekarjev ni imelo posledic in zasebni trnovski opekarni sta lahko delovali naprej, v mestnih opekarnah pa so začeli kuhati tudi apno, da bi bili bolj konkurenčni. Vse opekarne so se v času Napoleonovih vonj soočale s pomanjkanjem delavcev. Tisti delavci, ki so ostali v opekarnah, so zaradi premajhnih mezd stavkali, tako da so jih v mestnih opekarnah nadomestili s kaznjenci, a so jih kmalu poslali nazaj v keho, saj so se bali »komplota« (zarote). V Ljubljani je tako resno primanjkovalo predvsem strešnikov in so lastniki hiš strehe zasilno pokrivali z lesom, to pa je povzročilo veliko požarov.
V 19. stoletju je število opekarn naraslo. Ker je v Ljubljani spet primanjkovalo opeke, je mesto ponovno hotelo nacionalizirati zasebni opekarni v Trnovem, a so se cehovski mojstri uprli. Zato je zasebnikom magistrat dal ultimat, naj takoj začno izdelovati opeko po nižji ceni za meščane, sicer bodo opekarne dali v zakup.
Tedaj pa so mestne opekarne dobile hudo konkurenco v Črnuški opekarni, ki je leta 1818 v časopisu objavila oglas, da ima na zalogi 100.000 strešnikov in 80.000 zidakov, ki jih Ljubljančanom proda po isti ceni kot ljubljanske opekarne, za nameček pa jih tudi brezplačno dostavi. Mestnim trnovskim opekarnam je šlo tako slabo, da so ju neuspešno skušali dati v zakup, nazadnje pa so ju leta 1859 oziroma 1863 zaprli. Na mestu, kjer je bila opekarna ob Malem grabnu, so se potem pasli konji. Od leta 1863 pa v mestu sploh ni bilo več nobene opekarne. Opekarstvo na Opekarski cesti pa so ponovno obudili po drugi svetovni vojni, ko so zgradili nove delavnice in peči mestnega pečarstva.
