»Ko fotografiram, gledam z očmi slikarja, zanimajo me zlasti učinki barv, materialov, kompozicije, pogosto se osredotočam na različne podrobnosti ali detajle, ki jih prepoznavam kot subtilne nosilce pomenov,« pojasnjuje umetnostni zgodovinar in fotograf Gorazd Vilhar, ki vse od leta 1985 živi na Japonskem in raziskuje tamkajšnjo kulturo. Na razstavi z naslovom V duhu japonske tradicije, ki so jo sinoči odprli v Slovenskem etnografskem muzeju, je na ogled okoli 90 umetniških fotografij, ki jih je skozi leta ustvaril na tradicionalnih festivalih matsuri in ponujajo svojevrstno pričevanje o religioznem in kulturnem utripu v deželi vzhajajočega sonca.
Japonski izraz matsuri bi lahko najbolj neposredno prevedli kot »zabava bogov« in se praviloma uporablja za velika praznovanja obredne narave, ki jih je na Japonskem precej. Ti festivali so bili v osnovi posvečeni različnim šintoističnim, občasno pa tudi budističnim božanstvom; gre za barvite dogodke, sestavljene iz množičnih molitev, procesij v starodavnih nošah, daritev, čajnih ceremonij, svetih plesov, borilnih veščin, predstav gledališča no, pa tudi različnih zabavnih vsebin.
Vilharja so s svojo slikovito podobo pritegnili že v mladosti, danes pa jih občuti kot nekakšno esenco japonske tradicije. »Že od nekdaj sem rad potoval v eksotične dežele, navdušen nad njihovimi nenavadnimi barvami in običaji; med njimi je bila tudi Japonska in sprva so me kot umetnostnega zgodovinarja tam zanimali predvsem tradicionalni japonski lesorezi ukiyo-e,« se spominja. »Ko sem spoznal vso pestrost japonske kulture, pa sem uvidel, da mi ta dežela ponuja idealno okolje za raziskovanje religioznih tradicij in ikonografskih elementov.«
Igra z opazovalcem
Njegovo zanimanje za ikonografijo se morda najbolj izrazito odraža prav v fotografijah s festivalov matsuri. »Pri mojih delih iz tega cikla gre predvsem za podobe detajlov, podrobne kompozicije barv in oblik, ki premorejo določeno simboliko, pri čemer pa vsaj na prvi pogled ni povsem jasno, kaj je na posnetku,« pove Vilhar. »Fotografije so namreč namenjene zlasti japonskemu občinstvu in s tem tamkajšnjega opazovalca prisilim, da mora fotografijo nekaj časa opazovati in premišljevati, za kaj gre. Ko naposled ugotovi, kaj gleda, se razveseli, jaz pa tudi.«
Pri tem gre za nekakšno igro, s katero želi opominjati na pomen ohranjanja tradicije. »Japonci namreč vedno bolj pozabljajo, kako bogato kulturo imajo, tradicionalni japonski duh izginja, sploh med mlajšimi generacijami. In kot svojo nalogo čutim, da to dediščino estetsko dokumentiram ter jo skozi drugačne oči in na drug način predstavim tudi samim Japoncem,« sklene Vilhar, ki je tokratni ljubljanski postavitvi dodal še nekaj bolj splošnih posnetkov festivalskega dogajanja.
