Šola za kuratorske prakse in kritiško pisanje Svet umetnosti je leta 1996 vzniknila kot tečaj, ki je izpolnjeval manko teoretskega in praktičnega izobraževanja na področju kuratorstva, pa tudi širšega polja sodobne vizualne umetnosti. Ker se mladi kustosi tam udeležujejo seminarjev o kulturni politiki in se urijo tako v izboru umetnikov kot iskanju sponzorskih sredstev in priprave spremnega besedila ob razstavi, ponuja šola nadgradnjo formalnega umetnostnozgodovinskega izobraževanja. Prisluhnejo lahko tudi predavanjem o včasih nekoliko zapostavljeni produkciji 20. in 21. stoletja ter se osredotočajo na širše teme, kot sta bili v preteklosti denimo geopolitika ali centralna umetnost.
Tudi zdravniki, kuharji, pravniki
Svet umetnosti je pod taktirko umetnice Alenke Pirman in umetnostne zgodovinarke Lilijane Stepančič sprva deloval v okviru galerije Škuc, a se je že kmalu preselil na takratni Sorosov center za sodobne umetnosti, današnji SCCA – Ljubljana. Nekajmesečni tečaj je v dvajsetih letih zrasel v dvoletno izobraževanje, ki je, tako razlaga vodja programa Miha Kelemina, namenjen prav vsakomur: »Največ je sicer študentov umetnostne zgodovine in akademije za likovno umetnost in oblikovanje, ki si želijo dopolnitve znanja, a je v vsakem letniku tudi kak zdravnik, kuhar ali pravnik.«
Zanimanje za tovrstno izobraževanje priča tudi o posledicah kulturne politike, ki mlade sili v hibridne vloge, opozarja nekdanja udeleženka, umetnica Lenka Đorojević: »Vloge v produkcijski verigi so posledično vse bolj pomešane, saj vse več umetnikov piše o svojih delih, a s tem tudi več raziskujejo in širijo svoje zanimanje.«
Na drugi strani gre za eksistenčne razloge, saj dobi kustos, ki je samozaposlen v kulturi, malo priložnosti za sodelovanje pri razstavah in se mora preizkušati v več vlogah, denimo še kot kritik, saj imajo večje umetniške hiše zaposlene lastne kustose, opozarja Kelemina.
O emancipaciji
Raziskave kažejo, da se mediji likovni umetnosti ne posvečajo nič manj kot v desetletjih poprej, spremenili pa so se žanri, ki postajajo bolj komunikativni, da snov likovne razstave lažje približajo tudi laičnemu ljubitelju umetnosti. »Te spremembe jezijo predvsem starejše poznavalce, ki so bili aktivnejši v osemdesetih, mlajši pa se brez težav prilagajajo novim okoliščinam,« pripoveduje o izkušnjah Kelemina. Đorojevičeva pove, da likovno področje bolj prizadenejo odpuščanja novinarjev, ki redno pišejo o umetnosti, pa obenem preobremenitev honorarnih sodelavcev, ki pogosto nimajo ne znanja ne časa, da bi se lahko dovolj posvetili predstavljanim delom.
V kuratorski šoli SCCA se je v dveh desetletjih izšolalo okoli 150 poslušalcev, med njimi uveljavljeni pisci, kot sta Miha Colner ali Ida Hiršenfelder. Ob že preminulem Igorju Zabelu so jih denimo večkrat predavali srbski teoretik Miško Šuvaković, hrvaški filozof in teoretik kulture Boris Buden ali makedonska teoretičarka Suzana Milevska.
In zdi se, da se za prihodnost reflektiranja vizualne umetnosti ni bati, tudi letos namreč šolo obiskuje enajst novih poslušalcev. Umetnostno zgodovinarko Anabel Černohorski navdušuje ritem skupine, v kateri pri debatah o sceni osemdesetih in devetdesetih po svoje vleče filozof in po svoje pravnik: »Na faksu nas učijo predvsem pisanja dolgih seminarjev, tukaj pa se soočamo z realnostjo – naučiti se moramo pisati krajša, a natančna besedila, pri čemer nam pomagajo mentorji, vmes pa spoznavamo še različne umetnike.« Umetnostna zgodovinarka Anja Guid, ki jo sicer zanima muzejska pedagogika, išče predvsem dopolnitev znanja o sodobni umetnosti. Hkrati bi se rada bolje seznanila s položajem samozaposlenih v kulturi, zato sklene, da je v Svet umetnosti prišla po orodja za preživetje.
