Na predvečer ponedeljkove slovesnosti, ki bo ob letošnjem dnevu Slovenske vojske v rojstnem kraju Andreje Katič, prve dame slovenske obrambe, rahlo severno od mestne občine, v kateri je zdajšnja obrambna ministrica šestnajst let vodila občinsko upravo, se v Slovenski vojski (SV) zares dogaja. V vse smeri in dimenzije brbota in poka po obrambnem sistemu, ki mu je vlada Mira Cerarja v imenu poleti lani napovedanega postopnega dvigovanja sredstev vlada z zamudo in le štiri dni pred omenjeno slovesnostjo – kako všečno – namenila dodatnih 24,3 milijona evrov.
Dan po za obrambni proračun radostnem dnevu in le teden dni po tistem, ko je vrh obrambnega ministrstva od prvega vojaka v državi izterjal seznam vseh častnikov Slovenske vojske, ki lahko ta trenutek zasedejo položaj poveljnika poveljstva sil, je 55-letni brigadir Milko Petek v petek prevzel poveljstvo sil. Tega je država vzpostavila že leta 2004, a ga je zaradi finančne krize, ki je preobrnila smer in vojaški barki odvzela veter iz jader, s transformiranjem SV ukinila. Združeni operativni center, ki je leta 2013 evtanaziral vrhniško poveljstvo in je v imenu varčevanja okoli dvestoglavi izvršilni organ vojske pripojil generalštabu, se je sodeč po strateškem pregledu obrambe, ki ga je ekipa Katičeve prinesla v vlado konec lanskega leta, izkazal kot velika stranpot in slepa pega vizije naše trenutno niti ne 7000-glave in precej postarane stalne sestave.
Ptujčan Milko Petek se je, potem ko je končal srednjo vojaško šolo v Ljubljani, tri leta po Titovi smrti na beograjski vojaški akademiji izšolal v častnika za zveze. Kot mladi diplomant je nekaj časa poveljeval vodu, nato bil hitro povišan v načelnika za zveze v poveljstvo motoriziranega polka. Karierna pot v JLA je Petka – tam so lahko bili le najboljši – vodila po področju elektronskega bojevanja, kjer je opravljal dolžnosti poveljnika čete v bataljonu oziroma načelnika za zveze v poveljstvu polka za elektronsko bojevanje, s področja elektronskega bojevanja pa je takrat celo končal častniško šolo.
Dozdajšnji načelnik štaba generalštaba Slovenske vojske in častnik z najdaljšim brigadirskim stažem Milko Petek je bil na položaj poveljnika poveljstva sil, kjer bo dejansko prevzel poveljevanje 90 odstotkom pripadnikov SV, imenovan po tistem, ko je prvi slovenski vojak generalmajor Andrej Osterman ministrici v imenovanje predlagal brigadirja Bojana Pograjca. Vse skupaj se je zgodilo zelo hitro, zato je imel Petek za sestavo svoje ekipe precej manj časa od Pograjca, ki je potihoma že nekaj časa vedel, da ga namerava Osterman predlagati za poveljnika poveljstva sil SV. Ni naključje, da je Petkov namestnik postal še en Ptujčan, Ernest Anželj, eden tistih brigadirjev, ki je bil v Slovenski vojski že skorajda vse, samo general še ni postal. Hitra in priročna, pač zmagovita izbira.
Od ponovnega vznika izvršilnega organa generalštaba si obrambni sistem izjemno veliko obeta, njegovo ponovno aktivacijo pa lahko razumemo tudi kot dobrodošlo napoved, da se bo kmalu prevetril tudi vrh generalštaba, česar ne moremo več pričakovati za dolgo napovedovano prenovo obrambnega zakona.
Novi poveljnik poveljstva sil je – drugače bi zagotovo že končal v primežu Janševega medijskega teptalnika – pravočasno zapustil jugoslovansko vojsko in se je že pred vojno za neodvisnost pridružil slovenski teritorialni obrambi. Po kratki in triumfalni epizodi slovenskega bojevanja za samostojnost je opravljal različne dolžnosti v takratnem republiškem štabu teritorialne obrambe in pozneje v generalštabu SV kot referent za kriptozaščito in protielektronsko obrambo. Bil je pomočnik za zveze, najprej namestnik načelnika, pozneje načelnik odseka za zveze in informatiko. V tistem letu, ko je aktualna ministrica Andreja Katič postala direktorica velenjske občinske uprave, je Petek – leta 1998 – zasedel položaj načelnika oddelka za komunikacijske in informacijske sisteme. Odtlej je šla njegova karierna pot v SV strmo navzgor.
Brigadir Petek ni bil na prav nobeni mednarodni misiji oziroma operaciji, bil pa je svetovalec takratnega načelnika generalštaba Ladislava Lipiča in kot načelnik združenega sektorja pomočnik Lipičevega naslednika Albina Gutmana. Od julija 2007 do julija 2010 je Petek opravljal dolžnost načelnika sektorja logistike J4 v štabu Združenega poveljstva sil Nata v Neaplju, kjer je bil odgovoren za pripravo načrtov logistične in zdravstvene zagotovitve, načrtov za premike in transport ter politiko in postopke operacij v odgovornosti združenega poveljstva sil. Od avgusta do decembra 2010 je Petek opravljal dolžnost namestnika poveljnika poveljstva za doktrino, razvoj in izobraževanje SV, od februarja 2011 do junija 2014 je bil slovenski obrambni predstavnik pri OZN v New Yorku.
Po vrnitvi v domovino je od julija do oktobra 2014 opravljal naloge namestnika načelnika štaba generalštaba za podporo, od novembra 2014 do 31. januarja letos pa je kot načelnik združenega sektorja za podporo kot pomočnik spet svetoval načelniku generalštaba, tokrat Ostermanu.
Tri mesece in pol je brigadir Petek opravljal dolžnost načelnika štaba generalštaba, ko ga je v začetku tega tedna presenetila nova odredba za novo delovno mesto. Ta list papirja je kot doslej že toliko drugih menda povsem mirno podpisal, v samo treh dneh pripravil vse za predajo poslov svojemu namestniku Pograjcu in se včeraj kot poveljnik vseh sil mirno postavil pred združene taktične enote SV za podporo.
Poročen in oče dveh otrok je bil eden od vodilnih zagovornikov razvoja komunikacijskih in informacijskih ter logističnih sistemov pri postavitvi SV, njegova vojaška odlikovanja vključujejo srebrno medaljo generala Maistra in zlato medaljo Slovenske vojske ter medaljo predsednika ZDA za zasluge.
Kako in predvsem s kakšno karizmo bo Petek kot praktično drugi človek SV stal nasproti načelniku generalštaba generalmajorju Andreju Ostermanu, ki ga je v bistvu, če le malo pretiravamo, skoraj pod prisilo predlagal v imenovanje, bo odvisno predvsem od ministrice. Če bo med možema zaznala kvalitativno distinkcijo, obstaja velika možnost, da bo Ernest Anželj (ali pa nemara res Ostermanova prva izbira Pograjc) hitro postal to, kar je danes Petek, zadnji pa to, kar že nekaj časa ne bi smel več biti Osterman. Je na koncu dolgega predora slovenske obrambe vendarle posvetil žarek svetlobe?
Glede na to, da bomo slovensko vojaško nišno platformo spet poskusili zgraditi na osemkolesnikih, ki jih vojskovanje z modernimi kibernetskimi in terorističnimi enigmatičnimi ekstremisti po svetu (in pri nas) ne potrebuje, ta svetloba najverjetneje ne bo dolgo svetila. Ali pač?
