Janez Pipan: Dve roži

Za tokratno kolumno sem načrtoval, da jo bom natlačil z zgodovino, da bom pisal o majniški deklaraciji, katere stoletnica (30. maj) se naglo približuje, malo pokomentiral velike slovenske zgodovinske odločitve, pa tudi prevladujoče pritlehno krošnjarjenje in delam-se-da-me-ni skrivaštvo; pisati sem želel o zanimivih »lepotnih napakah« vsakršnih slovenskih resolucij, pa o Franji Tavčar, ki je s svojimi ženskami pred sto leti mimogrede zbrala 200.000 podpisov za deklaracijo, še posebej pa o Ivanu Cankarju in o njegovih intelektualnih in pesniško preroških intervencijah v slovensko politiko med letoma 1907 in 1918, ki so potem tistim odločitvam in deklaracijam zagotovile trdne temelje, pa tudi presežni smisel – a vse to bo moralo počakati na kako drugo priložnost, pa ne samo zato, ker je nabor tem bolj kot za časopisno beležko primeren za doktorat, temveč izključno zaradi tega, ker sem se danes zjutraj (četrtek) prebudil kot iz blodnega delirija, s hudo gripo v telesu, ki je tudi iz duha izrinila vse misli, napaberkovane v prejšnjih dneh za potrebe tega teksta, izžgala in v dim spremenila ves tisti besedni kaos, ki naj bi ga danes po ustaljenem protokolu organiziral in uredil na računalniškem zaslonu. A že misel na to, da bi odprl katero od knjig, ki sem jih včeraj naložil okrog računalnika, je sprožila neznosno bolečino po vsem telesu. Zadnji mesec dni sem vse dneve in včasih tudi noči prebil s Cankarjem, zdaj pa se je moje telo temu uprlo, noče več. Ko sem odprl računalnik, da bi pobrskal še po spletnih virih, me je zajela takšna vrtoglavica, da mi ni preostalo drugega, kot da se sesujem nazaj v posteljo, kjer sem se potem kar nekaj časa smilil samemu sebi in tuhtal, ali naj pokličem urednika in mu sporočim, da mojega teksta tokrat pač ne bo, ali pa naj že kar takoj naredim samomor (no ja, samo v moralno podporo slovenskim maturantom, da lahko berejo tudi knjige, ki tematizirajo takšne reči, nič hujšega nisem imel v mislih).