Prižgem luč, pogledam na uro, spal sem komaj nekaj minut. Pozno v noč sem bral roman Miljenka Jergovića Sarajevo, plan grada (2015), ki me je silovito prevzel kot literarna mojstrovina, po drugi strani pa oživil tudi moje lastne spomine na to mesto in jih podaljšal v klišejsko sanjsko blodnjo, kakršno sem v mnogih variantah sanjal že velikokrat. Hči mirno spi v drugi sobi, vse je torej jasno, tu ni iztočnic za globlje interpretacije in analize. Pa vendar me sanje spomnijo na občasna razmišljanja o tem, kako rad bi znova odpotoval v Sarajevo, kjer nisem bil že vrsto let, se znova sprehodil po njegovih ulicah in sploh mesto spoznal nekoliko bolje, za kar pri prejšnjih, po večini »službenih« obiskih ni bilo časa. Potem pa me misel, da za novo potovanje ni več pravega povoda in da tudi Sarajeva iz mojih spominskih predstav in utopičnih želja že dolgo ni več, da torej najbrž nikoli več ne bom potoval v Sarajevo, pahne v težko »budno« tesnobo, ki me ne izpusti iz krempljev do jutra in iz katere se nikakor ne morem več prebuditi v vsaj malo spanja.
Jergovićeva knjiga je spominsko-dokumentarni popis mesta, »ki ga ni več«, literarna rekonstrukcija, ki mesto »rešuje« pred izbrisom iz zgodovine in spomina. Jergović ga popisuje natančno, od hiše do hiše, od ene ulice do drugega sokaka, od drevesa do drevesa ali samo kamna, s skrbno akribijo portretira njegove trge, parke in mahale, javne zgradbe in navadna človeška bivališča, se pri tem zanaša na lastni spomin, a tudi na urbanistične načrte, katastre, telefonske imenike, stare beležnice in vse druge sezname, ki so preživeli vse človeške malomarnosti in nedavni zločinski urbicid mesta. Po drugi strani pa je njegova knjiga tudi potopis po zgodovini mesta, raziskava njegovih mitov in legend, rekonstrukcija njegovih živih in mrtvih jezikov, orjaška zbirka življenjepisov ljudi, ki so v mestu živeli ali pustili vsaj košček svojega življenja na njegovih kaldrmah. Jergović svojega Sarajeva ne idealizira: njegova zgodovina je pretežno mučna in krvava, človeške zgodbe pa nesrečne in tragične. Kljub temu pa je to mesto mnogih zgodb in zgodovin, mnogih kultur in še več barbarstev, različnih verovanj in silovitih uporov zoper diktat vere, mesto, v katerega ni več mogoče potovati, saj obstaja samo še v literaturi.
Tudi zadnji roman Paula Austerja 4 3 2 1 (2017) je takšna literarno-dokumentarna rekonstrukcija nekega zgodovinskega časa, delno avtobiografska in delno fikcijska pripoved o ameriški (in naši) zgodovinski zgodbi, ki smo jo živeli od druge polovice prejšnjega stoletja pa skoraj do danes, zgodba o kolektivnem uporništvu, a tudi o vsakršnih pobegih v intimne svetove, o bojih za nove družbene in človeške vrednote, kot so svoboda, enakost, solidarnost, človekove pravice, svoboda misli, pa tudi za vse druge izbire, ki jih danes ni več na voljo. Tudi družbene utopije, ki se je utemeljevala na krhkih, protislovnih, pa vendarle tudi realnih idejah razsvetljenskega uma, danes ni več, ne v snu in ne v budnosti. Kajti svoboda, solidarnost, politična korektnost, vera v moč razuma in utopičnih vizij so ljudi menda pahnile v takšno nesrečo, da so se jim odrekli v korist novega suženjstva in fašizma. Kot Jergovićevo Sarajevo se je tudi Austerjeva nenehno problematična in konfliktna utopija svobodne človeške skupnosti dokončno odselila v literarno fikcijo, v knjige, ki jih požiramo do poznih nočnih ur, da nas potem preselijo v razburljive sanje. Toda pravo vprašanje ostaja, kako se prebuditi in kam pobegniti iz dnevne budnosti, iz tesnobe, ki se imenuje ta današnji trenutek, ta dan, ta zdaj.
