Kljub temu: prelepo, da bi bilo res. Seveda, saj tudi ni res. Populizem namreč še zdaleč ni poraženec letošnjih evropskih volitev, temveč prav njihov veliki zmagovalec. Natančneje rečeno: populisti so na teh volitvah zmagali, še preden so bile sploh razpisane. Na Nizozemskem konservativec Rutte ni premagal populista in protofašista Wildersa s svojim izvirnim liberalnim programom, pač pa zato, ker se je politično premaknil proti desnemu robu, globoko na Wildersov teritorij. Rečeno na kratko: odigral je večjega populista od samega Wildersa – in gladko zmagal. Podobnim scenarijem smo priča tudi v Franciji in Nemčiji. Marine Le Pen 7. maja nemara res ne bo postala francoska predsednica, čeprav bo prav ona prava zmagovalka tega preštevanja. Na letošnjih evropskih volitvah bodo očitno slavili tisti, ki bodo osvojili »nehvaležno« drugo mesto. V normalnih okoliščinah bi si s tem prislužili le običajen potni nalog za v opozicijo, tokrat pa je drugače: drugi bodo tokrat prvi. Zato Wildersu še na misel ne pride, da bi na primer odstopil po svojem volilnem »porazu«, saj ve, da se bo v naslednjih štirih letih na Nizozemskem malo tega zgodilo brez njegovega soglasja. Marine Le Pen je danes najbrž edina široko nasmejana političarka na zemeljski obli; ne bo predsednica (ali pa – kdo ve?), bo pa vladala Franciji. In Evropi.
Populisti so nekaj svojih ključnih političnih zahtev že dosegli: azilna zakonodaja je zaostrena, na operativni ravni že potekajo deportacije tako imenovanih »ilegalnih migrantov«, meje se zapirajo, o multikulturnosti že dolgo ni več slišati ničesar, o spoštovanju in dopuščanju kulturne, verske in nacionalne identitete novih priseljencev razpravljajo le še v nevladnih organizacijah. Predvsem pa je bila javnemu mnenju, političnim analitikom in družbenim teoretikom uspešno podtaknjena teza, da so prav oni resnični in »avtentični« predstavniki ljudstva (»Wir sind das Volk« – mi smo ljudstvo, rjovejo na primer pri nemški Pegidi in v Alternativi za Nemčijo), da populizem ni torej nič drugega kot čisti, izvorni in »najbolj pravi« obraz demokracije kot take, ne pa njena temna, izrojena in sprevržena stran, njen simptom.
Značilen simptom slovenskega političnega populizma (na oblasti) pa je na videz obrobna in bizarna vrnitev samoupravljanja v kulturno politiko, natančneje, v upravljanje kulturnih javnih zavodov, ki je posledica zdaj že zloglasne stavke v Slovenski filharmoniji. Zgodba je zlajnana: minister za kulturo je tako rekoč v celoti »prisluhnil« stavkajočemu orkestru (»ljudstvu«), mu obljubil zamenjavo osovraženega direktorja (in z njim vred še šefa dirigenta) ter s spremembo ustanovitvenega akta zagotovil dodatnega predstavnika zaposlenih v svetu zavoda, s čimer je v delo ustanove vgradil izvorni in stalni konflikt ter entropijo; vsi, ki še pomnimo samoupravne čase, vemo, kako strašno je to. Toda minister meni, da je v vodenje pomembne nacionalne institucije vnesel le več demokracije. V filharmoniji je direktor, ki po strožjih kriterijih najbrž ne spada na to mesto (navzlic temu pa je direktor že več kot desetletje, imenovala ga je država, ki bi ga morala, dokler dela korektno in ne krši zakonov, tudi formalno podpirati); tam je tudi orkester, ki – no ja… Filharmonija pa ima tudi šefa dirigenta, maestra Uroša Lajovica, ki bo na koncu očitno edina žrtev bifejske stavke in diletantskega urejanja zahtevnih kulturno-političnih zadev. O njegovih umetniških dometih imamo lahko različna mnenja, ne moremo pa dvomiti o njegovem znanju in strokovnih kompetencah; boljšega dirigenta bo Slovenska filharmonija v tem času najbrž težko dobila. Toda populisti (tokrat kot sindikalisti), ki poosebljajo ljudstvo in pravo demokracijo (in ki so bili, enako kot ljudstvo, tolikokrat spregledani, ponižani in razžaljeni), ne marajo izstopajočih posameznikov, kot nasploh ne marajo manjšin (med manjšine je bila v Sloveniji pahnjena tudi profesionalna kultura, natančneje: umetnost), ne prenesejo drugačnosti, svojeglavosti (avtonomnosti), znanja, profesionalizma, političnega in kulturnega pluralizma, tujcev (domačih in tistih od drugod), skratka vseh, ki motijo enoglasno žaganje in ropotanje njihovih orkestrov. Politična intervencija v Slovensko filharmonijo je zato v celoti uglašena s široko ljudsko voljo in z duhom današnje Slovenije.
