Kompleks ulic za Bežigradom je nastal ob naselju delavskih stanovanj, ki jih je s pomočjo Kranjske hranilnice zidalo Društvo za gradnjo delavskih stanovanj. Hiše so sicer začeli graditi že okoli leta 1890, tako da ta ulica velja za eno najstarejših bežigrajskih ulic. Po koncu prve svetovne vojne se je iz prvotne delavske kolonije na do tedaj praznih travnikih razvila celotna soseska, kar je seveda zahtevalo poimenovanje novonastalih ulic.
Ulica z bolj meščanskim videzom
Einspielerjeva ulica poteka od Dunajske ceste do Parmove ulice in je imela že od nekdaj v primerjavi z na njo pravokotno Hranilniško ulico bolj meščansko podobo. Le na prvem delu ulice so še vidne hiše nekdanje delavske kolonije, sicer pa je pretežen del ulice predvsem v drugem delu proti Parmovi obdan z meščanskimi vilami. Seveda ne gre mimo posegov v ulico po drugi svetovni vojni, ki so k že tako arhitekturno pisani ulici dodali še bloke in na križišču z Dunajsko poslovne stavbe, v zadnjih letih pa še novejše vilabloke. Tako ta stara bežigrajska ulica deluje kot živ muzej načinov bivanja zadnjega stoletja.
V skladu z doktrino poimenovanja leta 1923 je ulica dobila ime po zaslužnem Slovencu, očetu koroških Slovencev, kot so ga poimenovali. Andrej Einspieler se je rodil leta 1813 v Bistrici pri Rožu. V Celovcu je doštudiral bogoslovje ter nato služil v dvanajstih župnijah po Koroškem. Ob tem je bil zagret zagovornik Zedinjene Slovenije, eden prvih koroških narodnostnih buditeljev. Koroške Slovence je pozival, naj negujejo slovenščino, avstrijsko oblast pa, da slovenski jezik uvede v cerkve, šole in na urade. »Dajte Slovencem v slovenskih okrajih ravno tisto in v ravno tistej meri, kar Nemci in Lahi v svojih okrogih imajo,« je zapisal v enem svojih številnih publicističnih prispevkov, ki jih je objavljal tako v Avstriji kot v slovenskih glasilih. Kasneje je postal učitelj slovenščine na realki in politik, med drugim je bil izvoljen v koroški deželni zbor.
Ustanovitelj Mohorjeve družbe
Leta 1851 je šel na obisk k škofu Antonu Martinu Slomšku, kar je opisal takole: »Po obedu povabijo me premilostljivi knezoškof, naj se greva po škofovem vrtu malo sprehajat. Tu mi z milimi in srčnimi besedami začno popisovati, kako potrebno in tudi lahko bi sedanje dni bilo osnovati in na noge spraviti društvo, ki naj med Slovenci širi dobre slovenske bukve…« Besede so naletele na plodna tla, saj je Einspieler skupaj z Antonom Janežičem in Antonom Martinom Slomškom že nekaj mesecev pozneje ustanovil Družbo sv. Mohorja, ki velja za najstarejšo slovensko založbo.
Poleg zavzemanja za enakopravnost slovenščine na Koroškem, se je zavzemal tudi za reformo Avstrije. Njegova ideja je bila, da bi nastala tako imenovana Notranja Avstrija, federalna enota Koroške, Štajerske, Kranjske in Primorske. Za to idejo je bil tako zagret, da je celo ustanovil časopis s tem imenom, a kljub temu ni dosegel večje podpore. V svojih političnih prepričanjih je bil neizprosen kritik oblasti: »Gospodje, ki imajo v rokah oblast in nam pomagati morejo, so Nemci; gospodje, ki nas ponemčiti hočejo, so Nemci; gospodje, ki so slovenske krvi, pa žalibog nemškega duha, in z našimi nasprotniki potegujejo, so skoraj tudi že Nemci.« Umrl je v Celovcu leta 1888.
