Na Viču so tri vzporedne prometno pomembne ceste: glavna je Tržaška cesta, paralelno z njo pa sta še Gerbičeva ulica in Cesta v Mestni log. Vse vodijo v isto smer, a imajo zelo različno zgodovino. Najbolj ruralna je bila – in je na neki način še vedno – Cesta v Mestni log na robu Barja. Najbolj moderna in pomembna je bila Tržaška cesta, na trasi emonske ceste proti jugozahodu. Vmes pa je sedanja Gerbičeva ulica, ulica, ki je bila nekoč cesta ob robu naselja in je povezovala zaledje Tržaške ceste s centrom.
Imela je nenavadno ime – leta 1910 so jo kot novo ulico poimenovali Pot na Pasji brod, kot se je imenovalo zelo priljubljeno kopališče na Gradaščici, ki so ga v Slovencu leta 1925 opisali kot »eldorado za ljubljansko dijaštvo, trnovske barabce, za delovstvo in deloma tudi za ženske«. Te so se na Pasjem brodu sramežljivo skrivale v grmovju, medtem ko so dijaki izvajali telovadne vaje. V letu pisanja članka v Slovencu je imel Pasji brod že drugačno podobo, ker so dva meseca pred kopalno sezono regulirali strugo Gradaščice, presekali kopališče Pasji brod, tako da je rečica tekla neposredno mimo gostilne Kolezija.
Gerbičeva se začne pri Tbilisijski ulici in poteka do Zelenega pota na Koleziji. Večinoma sledi Gradaščici. Prav na njenem začetku na Koleziji je ena izmed večjih znamenitosti ulice – v tridesetih letih 20. stoletja je mesto Ljubljana tam zgradilo socialna stanovanja, tako imenovane četvorčke, hišice z vrtovi, razdeljene v štiri bivalne enote, s katerimi so reševali stanovanjsko vprašanje delavstva, a tako, da so ustvarili okolje vaškega naselja. Četvorčki, čeprav predelani in modernizirani, stojijo še danes, Pot na Pasji Brod pa so že leta 1923 preimenovali v Gerbičevo ulico, imenovano po pet let prej umrlem glasbeniku Franu Gerbiču.
Gerbič, avtor znanega Pastirčka
Čeprav se je rodil v Cerknici, je Fran Gerbič že enajstleten kot velik pevski talent prišel v Ljubljano, da bi končal šolo. Na učiteljišču ga je glasbo poučeval Kamilo Maško in Gerbič je kmalu spoznal, da bo glasba njegova poklicna pot. A ker je izhajal iz kmečke družine, ni bilo denarja za študij, tako da je moral že sedemnajstleten v službo za učitelja v Trnovo pri Ilirski Bistrici. Za dodaten zaslužek je bil še organist v lokalni cerkvi. Že leta 1861 je v samozaložbi izšla njegova prva zbirka skladb Glasi slovenski, za katere je skoraj petdeset let kasneje zapisal, »da so pesmi peli povsod, kjer je bil kak moški zbor, posebno ob veseličnih prireditvah v čitalnicah«.
Nekako mu je uspelo zbrati dovolj denarja, da je odšel v Prago študirat kompozicijo in petje, nato pa je bil prav tam tudi operni pevec, tenorist. Po eno sezono je bil operni pevec še v Zagrebu, Ulmu in Lembergu. Toda smrt enoletnega sina ga je tako prizadela, da je opustil pevsko kariero in postal je učitelj solopetja. Od ustanovitve društva Glasbene matice je bil 30 let njegov dejaven član vse od učitelja do ravnatelja, nazadnje so ga za zasluge razglasili za častnega člana Glasbene matice. Z družino, ženo sopranistko Milko Gerbič in dvema otrokoma Hugom in Jarmilo, je stanoval nedaleč stran od sedeža Glasbene matice v Vegovi, v hiši na Novem trgu 3, kjer so mu ob njegovi sedemdesetletnici zapeli podoknico.
Fran Gerbič pa ni znan le dirigentom pevskih zborov ali po ulici. Njegovo skladbo o vriskajočem in piskajočem pastirčku pozna skoraj vsak Slovenec, le da večina misli, da gre za ljudsko pesem.
