Ne preseneča, da je za veliko gimnazijcev zelo pomemben življenjski mejnik matura in konec srednje šole. Nekateri imajo že od otroštva vizijo, kaj si v življenju želijo in kako bodo to dosegli, a mnogi nimajo te sreče. S tem sicer ni nič narobe, le ugotoviti moraš, kaj te osrečuje. Če želiš biti onkolog, potem postani onkolog, če si želiš živeti na majhnem gričku, si ustvariti družino in se oddaljiti od sodobne tehnologije, potem naredi to.
Danes se ljudje preveč obremenjujemo s tem, kaj si bodo drugi mislili o naših življenjskih odločitvah, ali bodo te sprejemljive, in pozabimo biti srečni. Počni to, kar te osrečuje, in ne pusti, da kdo drug kroji tvojo srečo. Nekateri starši življenjske mejnike svojim otrokom postavljajo s tem, ko na spletu objavljajo dogodke iz njihovega življenja. S tem svoje otroke nezavedno omejujejo. Z objavami fotografij otrok odrašča pred očmi radovedne javnosti, in ne pod budnim očesom odgovornih staršev. Zakaj že takoj po rojstvu objaviti otrokovo fotografijo? Če že čutite potrebo po pozornosti, potem napišite: »Juhej, rodila sem!« Ne vpletajte v to otroka, saj se nima možnosti odločiti, ali bo na spletu ali ne.
Kdo sploh postavlja mejnike? Gotovo veliko ljudi samih določa svoje prelomnice, a vseeno je čutiti, da nam jih okolica tudi pogosto vsiljuje. Končaj šolo, najdi službo, ustvari si družino, lepo se staraj, upokoji se in umri. Tistim, ki odstopajo od tega pravila oziroma navodila, se težko verjame, da so res srečni. Zato se je dobro zavedati, da čeprav so nekateri mejniki družbeno pogojeni, si jih večino še vedno izbira in postavlja vsak sam in si tako oblikuje svojo pot usode. In nič ni narobe, če se kak mejnik ne postavi, včasih pač usoda prekriža načrte ali pa zavije v drugo smer. C’est la vie – tako je življenje. Ko se kakšna vrata zaprejo, se druga odprejo, le dopustiti ne smemo, da nas zaprta vrata ustavijo.
