Nesmisli na slovensko-hrvaški meji, 2.

Kot običajen posameznik sem že kot otrok in kasneje z družino veliko počitnic preživel na hrvaški obali in na otokih. Če sem kdaj komu, sem prav Hrvatom zavidal ta čudež z imenom Jadran. V petdesetih letih nisem imel najmanjšega problema s Hrvati, celo študiral sem v Zagrebu in tam imel čudovita prijateljstva. Moja osebna izkušnja je, da smo ljudje z obeh strani meje iskreni in si pripravljeni pomagati med seboj. Žal pa tako ni med politiki z obeh strani meje. Oboji zastrupljajo odnose med nami in skrajni čas je, da oboji take ignoriramo.

Spomnimo se, kako sta se Janez Janša in Ivo Sanader celo dogovarjala in organizirala ribiške spore, kako je klavrno propadel poskus Janeza Drnovška in Ivice Račana, da nekako uredita in rešita probleme z mejami. Politiki so tudi zakuhali probleme s takratno Ljubljansko banko, Janez Janša je odiral Hrvate pri nakupu orožja, ki so ga krvavo potrebovali pri težavah s Srbi.

Ker se s politiko na Hrvaškem ni dalo ničesar dogovoriti, je slovenska politika prišla na idejo, da s podpisom arbitraže pogojuje slovenski podpis za vstop Hrvaške v EU. Ko sem gledal srečevanja Boruta Pahorja in Jadranke Kosor, nisem imel nikoli občutka, da se te možnosti iskreno veselita. Jadranka Kosor zaradi prisile, Borut Pahor pa se je šopiril kot zmagovalec.

Zato nisem bil presenečen, ko je prišlo do razkritja prisluhov. Seveda je imel prste vmes tudi preračunljivi politik Karl Erjavec, ki je s svojimi neodgovornimi izjavami podžgal hrvaško politiko k odstopu od arbitraže. Da ima Erjavec veliko zaslug za tako dejanje, dokazuje dejstvo, da so Hrvati za prisluhe vedeli že vsaj pol leta prej.

Čeprav je arbitražno sodišče ugotovilo, da slovenski grehi niso tako hudi in da niso vplivali na izid arbitraže, hrvaške politike to ne zanima. Zgrabila je prvo priložnost, da se izvije iz tega. Zato ne čudi izjava Jadranke Kosor, da slovenska politika ne ve za izstop iz arbitraže.

Kar se tiče nesmislov na meji, pa potrjujejo, da politiki na obeh straneh izražajo vse razen sočutja, čustvene inteligence, odprtosti, iskrenosti in še česa, kar sicer odnose med ljudmi olepšuje. Sicer pa je to tipično za politike držav EU, ZDA, Kitajske, Rusije in drugih držav, ki so v varnostnem svetu OZN. Dokazov je veliko: Sirija, TTIP, Ceta, Nafta in še veliko drugih.

Jadranka Kosor je s svojim pisanjem ponovno dokazala, da je v prvi vrsti političarka. In pri tem še zdaleč ni osamljena.

In na koncu, izjava mojega hrvaškega prijatelja, »da nije politike, mi bi odavno riješili sve probleme među nama« (če ne bi bilo politike, bi mi že zdavnaj rešili naše medsebojne probleme), daje upanje, da ljudje z obeh strani meje ne bomo nasedali politikom in dovolili, da nas sprejo.