Ja, veliko sem bral, zelo veliko. Visel sem po knjižnicah, nikoli nisem bil pretirano športen tip. Brskal sem po knjigah, stripih. Gledanje filmov pa je bilo po navadi omejeno na kolega, ki je imel videorekorder, da smo si lahko kaj skupaj pogledali. Veliko nisem ustvarjal, v šoli smo risali stripe – toliko o ustvarjanju, kar zadeva tisti čas.
Ste uspešen pisatelj, komik in prevajalec. Imate sploh kaj prostega časa in kako ga preživljate?Prostega časa je res bolj malo, ampak si ga poskušam vzeti, če se le da. Veliko berem, čeprav je res, da če imam tiste prevajalske dneve in osem ur prej buljim v knjigo ter jo prevajam, zvečer res veliko bolj prija kakšna serija. Filmov skorajda ne gledam, bolj serije. Kakšen NBA na playstationu za sprostitev, kakšna namizna igra, če imajo kolegi čas. Drugače pa seveda aktivno preživljanje prostega časa, kot se temu reče: tekanje z otrokom po travnikih in podenje za njim, ko dirja s kolesom po igrišču.
Imate kakšne posebne hobije, za katere ne vemo? Če se ne motim, ste bili včasih raper.Moj hobi so namizne igre in tega nikoli nisem skrival. Med drugim sem se v letih 2007/2008 udeležil svetovnega prvenstva v igri naseljenci otoka Catan na sejmu iger v Essnu v Nemčiji. Kar se rapanja tiče, sem pač »zarostan«. Tale jezik ne zmore več tako hitro metati besed ven. Če bi kdaj spet želel rapati, bi moral, tako si mislim, kar eno leto pridno sedeti in znova piliti to veščino.
Številni mladi prosti čas porabijo na internetu, vedno manj je vključevanja v krožke, društva in druge dejavnosti. Ali menite, da bi nas morali starši v to prisiliti?Ne, prisila je vedno kontraproduktivna. Morali bi imeti spodbudo, to pomeni, da jih starši aktivno spodbujajo, da se vključijo v dejavnosti. Če mu rečejo, zdaj pa moraš tja pa tja hoditi, bodo otroku samo še bolj priskutili stvar. Seveda se je treba doma dogovoriti in omejiti internet, imeti neki dnevni odmerek, to pa je varianta.
Radi se ponorčujete iz svoje domnevne nenadarjenosti za šport. Ali kljub temu spremljate športno dogajanje?Hvala, ker naj bi bila moja nenadarjenost za šport zgolj domnevna, to je najlepše, kar sem slišal od takrat, ko sem nekoč po pomoti dobil uspešno pri telovadbi. Gledam košarko, ampak reprezentanco, klubov niti ne. Bokija spremljam, ko v Španiji meče na koš, Gogija v Miamiju. Ja, to nekako spremljam. Pozimi pa rad gledam smučanje, skoke, te tipične nedeljske športne dogodke, ki spremljajo kuhanje kosila. Pa če so kakšna večja športna tekmovanja, sicer pa ne.
Se vam zdi, da država vlaga dovolj denarja v različna kulturna društva in dejavnosti? Če ne gledamo na denar, kje v kulturi vidite največji napredek?Denarja bi bilo vedno lahko več; noro je, kako država birokratizira vse te samostojne kulturne ustvarjalce, ki pravzaprav potem čečkajo tiste prošnje, prijave na razpise. Zbirajo točke, da bi kaj dobili, to je noro, totalno zbirokratizirano skupaj. Največji napredek je še vedno ta raznovrstnost, raznolikost, največji napredek se vedno najde v alternativi in teh prostorov je kar nekaj.
V našem prostem času vas lahko poslušamo v poddaji Glave z Anžetom Tomićem.Ideja je pravzaprav prišla od Anžeta, ki je takrat že delal svojo poddajo Aparatus in me je nekoč povabil, da sem bil gost v njegovi oddaji. Rekel je: »Ej, ti ful to Game of thrones spremljaš, k' si prevajal knjige, a bi delal en podcast o Game of thrones, Igri prestolov, nadaljevanki.« Sem rekel, da ne bova mogla vse leto gobcati, da ga naredimo tako na splošno, pa je nastala poddaja za legitimno preživljanje prostega časa, kjer se večinoma ukvarjamo s televizijo, včasih tudi s kakšnim filmom. Ravnokar sva posnela pogovor z Izarjem Lunačkom, potem ko je izšel njegov strip Animal noir pri nekem ameriškem založniku. To je to v bistvu – gledamo televizijo, potem pa debatiramo o teh stvareh.
Kakšen bi bil vaš nasvet mladim, kaj je treba narediti, da željo, strast prenesemo v poklic?Nič, delati, delati in delati ter se ne ustrašiti kritik. Kritike so pomembne, če seveda govorimo o konstruktivnih kritikah, nikakor pa ne kritike v smislu: 'Ti si pa beden, LOL, wtf je to.' Koristno je, da nekdo prebere delo in ti pove svoje mnenje, da napotke za naprej. Recite kakšnim odraslim, za katere veste, da se ukvarjajo s temi stvarmi, mentorjem v šoli, ki jih imate. In ustvarjajte naprej; to je potem cilj, da stalno rasteš, spremljaš druge, se učiš, srkaš vase in izoblikuješ neki svoj slog.
