Preiskovali so več možnih osumljencev, na koncu je ostal Milko Novič, kazalo je na trden primer. Sledilo je dolgo sojenje: enkrat se je tehtnica nagibala v prid tožilstva, drugič obrambe, tej je proti koncu vse bolj uspevalo. V prid ji je šlo pričanje strokovnjaka o baznih postajah in lokaciji Novičevega telefona, predvsem pa ugotovitve nemških izvedencev o možni kontaminaciji s sledmi streljanja. Tožilka je dobro opravljala svoje delo in zagovorniki so dali od sebe vse in še več. Ker gre za zahteven primer, pri katerem ni bilo te sreče, da bi storilca kdo zgrabil za ovratnik že na kraju dejanja, je mogoče dokaze razlagati tako ali drugače. Pred zaključkom sta nasprotni strani predstavili vsaka svoje videnje in na koncu so, česar marsikdo ni pričakoval, pri sodnici, sodila je brez senata, prevladali dokazi proti obtoženemu. A to je le prvi korak v zgodbi, ki bo sodišče zagotovo zaposlovala še leta. Morda bo Novič na koncu obveljal za krivega, morda ne.
Javnost je nad obsodilnimi sodbami, razen v redkih primerih, običajno navdušena. Pri Noviču ni tako. Del javnosti je bil prepričan o njegovi nedolžnosti, še preden ji je bil predstavljen prvi dokaz za ali proti. Morda po načelu: če je naš, ni kriv (pa četudi gre za tako kruto dejanje, kot je umor). Podporniki, v glavnem po politični liniji (pred leti je kandidiral za SDS na županskih volitvah), so redno obiskovali glavne obravnave in mu ostali zvesti do konca. S čimer ne bi bilo prav nič narobe, če si ne bi marsičesa dovolili. Če pustimo ob strani njihove nasvete novinarjem za boljše pisanje o primeru, naj samo omenimo, da je bilo za tožilko čakanje pred sodno dvorano marsikdaj, milo rečeno, zelo neprijetno. Tudi sodnico so že ozmerjali s prasico, a zdelo se je, da jim gre zadnje čase bolje. Ampak danes so šli čez rob: »Sram naj vas bo! Svinja! Črvi vas bodo pojedli! Vest pride za človekom! Resnica bo zmagala! Sodba je bila vnaprej napisana! Smilite se mi! Sramota, da tlačite to zemljo!« In še in še je odmevalo, preden so jih pravosodni policisti pospremili iz dvorane.
Načelo javnosti zagotavlja nadzor demokratične javnosti nad delom sodišča, omogoča ji vpogled v njegovo delo. Kar pa ne pomeni, da lahko javnost na sodnika vpliva in nanj pritiska, je ob koncu povedala sodnica. »Sojenje je zahtevno strokovno delo, ki ga sodniki jemljemo zelo resno… Naše odločitve niso vedno všečne, kar pa ne pomeni, da so napačne oziroma subjektivne ali da so kakor koli politično obarvane,« je dodala. A tisti, ki so jim bile besede namenjene, jih niso slišali in jih tudi ne bi hoteli. Še to: Novičev zagovornik je ob koncu dejal, da je bila »publika zelo civilizirana in je milo reagirala«. Kakor za koga.
