Če smo na šolo 2. svetovne vojne v glavnem pozabili, glede na obujanje nacifašizma in drugih skrajnih ideologiji tudi v Evropi, me preseneča, da se isto dogaja s tovrstnimi avanturami izpred 14 let. Tudi v tako kratkem času očitno spomin ugaša. Pa namenoma odmislim balkansko katastrofo v 90. letih, ki ima povsem drugo logiko in konotacijo.

Irak je po trditvah Washingtona takrat posedoval biološko in kemično orožje, kar se je izkazalo za popolno izmišljotino, a napad se je bil že zgodil, celo mimo OZN, in ni se mogel prekiniti – vprašanje časti prve velesile – do popolne zmage oziroma uničenja režima Sadama Huseina. Tako ukaz Georga Busha mlajšega. Diktator je bil usmrčen, nastala naj bi zgledno urejena in demokratična država, a rodili so se kaos, državljanska vojna in Islamska država. In v tej avanturi se je na strani njenih netilcev, sicer posredno, a s svojo podporo njihovim tezam in razlogom, znašla tudi Slovenija.

S Sirijo, kaže, da se zgodba ponavlja. Ob protiuporniškem napadu na mesto Kan Šejkun so režimska letala domnevno uporabila kemično orožje, konkretno strupeni plin sarin, in pobila veliko število civilistov, tudi otrok. A predsednik Asad krivi upornike, češ, zadeta so bila poslopja, kjer so oni menda razvijali tako orožje. Ameriško verzijo podpira Zahod, Al Asadovo Rusija in njene zaveznice. V Organizaciji združenih narodov pa nihče, ki bi spesnil in uveljavil dogovor o neodvisni preiskavi tragičnega dogodka. In bolj ko se čas oddaljuje, globlje gredo korenine ene in druge resnice. Dejanska kot da ne zanima nikogar.

In tudi za nas, za Slovenijo, ki molče sprejema odzive močnejših evropskih partnerjev, celo odobravanja nočnega ameriškega napada s tomahavki, sta Al Asad in Rusija, ki ga podpira, prva krivca tega nevarnega zasuka v že pet let trajajoči sirski vojni. Edini, ki poziva vse strani k zadržanosti in nadaljevanju politične poti s te krize, je generalni sekretar Združenih narodov, Antonio Guterres, ki se mi vse bolj dozdeva novodobni Don Kihot v boju proti mlinom na veter.

A ostanimo pri naših, pri Pahorju, Cerarju, Erjavcu … Ste res prepričani, spoštovani gospodje, da je Donald Trump potegnil pravo potezo? Da je izstrelitev sarina v resnici Al Asadova krivda ter da Al Asadov režim in Kremelj nosita vso odgovornost za nadaljnje zaostrovanje svetovnih razmer v povezavi s Sirijo? In da lahko Trump tako ali podobno posredovanje zaukaže vsakič, ko se mu zazdi, da je to prav? In ko bo slučajno zadel kak civilni objekt, bo pač le collateral demage? Ali – Bog ne daj – kako rusko postojanko? Tokrat, sporočajo iz Moskve, je malo manjkalo, da bi se to zgodilo. In vse to, ker se v OZN ne morejo dogovoriti?

Novi ameriški predsednik sesuva, in to kar z macolo, zadržano, previdno, dogovorno in zagotovo bolj miroljubno politiko Baracka Obame do Sirije, palestinskega vprašanja in drugih svetovnih kriz, oživlja ameriško železarsko in drugo umazano industrijo, s čimer ubija komajda rojeno dete pariškega podnebnega dogovora, in vsi vi molčite, ali ko o tem spregovorite, to storite tako, da se nikomur ne zamerite, še najmanj novemu svetovnemu vladarju, in si prizadevate le, da bi s svojo soprogo iz Sevnice obiskal našo prelepo deželo. No, da ne bom do vas krivičen, morda s ciljem, da bi mu v oči povedali, da dela narobe in ogroža prihodnost planeta še bolj kot samo kopičenje toplogrednih plinov in taljenje ledenikov? Bo slovenska javnost to slišala?

No, kaže, da Trump nevarnega vžigalnika ne namerava odvreči. Z njim se zdaj podaja nad Severno Korejo. Tudi pri tem vse O. K.? Po mojem vse prej kot to.

Aurelio Juri

nekdanji slovenski in evropski poslanec