S pomočjo evropskih sredstev (950.000 evrov, približno polovica vseh stroškov) so 2. septembra 2015 odprli stolp Vinarium, panonski svetilnik ali pomurski Eifflov stolp, kot mu pravijo. Visok je 53,5 metra in lociran v Dolgovaških Goricah, sredi Lendavskih goric. Na občini Lendava, ki je prispevala drugo polovico denarja in je lastnik stolpa, so pričakovali, da bodo vsako leto gostili od 30.000 do 50.000 obiskovalcev. Pa so oktobra 2016, nekaj več kot eno leto po otvoritvi, ugotovili, da so prodali kar 100.000 vstopnic. Stolp, ki ponuja pogled na okoliške vinske gričke in na štiri države, ima devet nadstropij, dvigalo, 240 stopnic in pravzaprav majhno kapaciteto 50 obiskovalcev. Na srečo je več prostora v vinoteki, v pritličju, kjer je mogoče poskusiti širši Sloveniji manj znana prekmurska vina, pa še hrvaška, avstrijska in madžarska povrhu. Enostavna ideja lendavskih občinskih mož torej ponuja razgled na slikovito vinsko pokrajino, podkrepljen s kozarcem vina. Je pa treba vedeti, da je stolp s pripadajočo vinoteko odprt vsak dan in tega ne v Ljubljani ne v tradicionalnih turističnih središčih ne vidimo veliko.
Leta 1959 so po premoru zaradi vojne in nacionalizacije spet odprli gostilno Konjšek na Trojanah in leta 1961 spet začeli s cvrtjem velikih nasitnih krofov. Najprej le nekaj deset na dan, potem pa so postale številke prodanih krofov neverjetne, v milijonih. Na dan jih prodajo do 5.000, ob pustnih dnevih celo 23.000, na leto pa menda več kot 3 milijone. Kljub avtocesti, ki je obšla nekoč glavno postajo na cesti med Ljubljano in Mariborom, se stvari niso niti približno ustavile. Nekoč majhna hiša ima zdaj zraven novo zgradbo s desetinami različnih prizidkov in parkirišč.
Letos je na vrsti že peto nadaljevanje Odprte kuhne, ki izvirno poteka na ljubljanski tržnici, natančneje na Pogačarjevem trgu, vsak vremensko naklonjen petek od marca do oktobra. Projekt, ki sta si ga izmislila Alma in Lior Kochavy, ponuja turistom in običajnim jedcem na desetine stojnic z bolj ali manj zanimivo hrano, najboljših slovenskih gostincev in kuharjev. Majhne porcije ustvarjalne, veganske, vegetarijanske, mednarodne ali povsem običajne domače kuhinje povzročajo nepopisno gnečo, zato ne čudi, da so avtorji projekt preselili tudi v manjša slovenska mesta.
V Žalcu od lanskega septembra deluje fontana, nekateri pravijo zgolj pivska pipa, drugi pivomat, iz katere osem mesecev na leto teče pivo. Jasno, če za pol litra odštejete konkretnih 6 evrov. Občina je tako izkoristila denar, ki ga je prinesel srečni dobitnik Eurojackpota. Sama je zagotovila 170.000, pokrovitelji pa 180.000 evrov. In če kdo misli, da se denar ne bo obrnil, je treba povedati, da so v prvih treh dneh prodali 3500 vrčkov piva. Fontano je domislil eden najpomembnejših slovenskih oblikovalcev Oskar Kogoj.
Prav nič ne bi bilo narobe, če bi fontano s pivom postavili marca v Planici. Na severozahodu naše dežele se zadnja leta v finalnem vikendu svetovnega pokala zbere veliko alkohola in poletov željne publike. In, če si to priznamo ali ne, se smučarski poleti v vseh deželah rimajo ravno z alkoholom, a Planica je nekaj posebnega. Pomembne so namreč množice, ki se v Planico iz celotne Slovenije in iz tujine valijo od srede do nedelje. Lani je bilo ob uspehih naših tekmovalcev 111.000, letos 75.000 gledalcev. Dobra poslovna ideja, ni kaj.
Najpopularnejša slovenska nanizanka vseh časov se na Planet TV vrti že peto sezono, ob izjemnih številkah gledanosti pa so ustvarjalci začeli tržiti tudi posebne produkte, ki dvigujejo gledanost in nosijo dodaten dobiček. Najbolj znani so izleti »Po poteh Ene žlahtne štorije«, ki ljubiteljem televizijske serije natančneje predstavljajo kraje, kjer se zgodba dogaja: Gonjače, Šmartno, Biljana, briško kosilo, Dobrovo, vožnja skozi Kozano, Vila Vipolže, grad Gredič (samo od zunaj), obisk pri briškem vinarju in prevoz za 29,90 evra.
Organizatorji izhajajo iz teze, da je sodobni turizem veliko več kot le ogledovanje naravnih znamenitosti in morja. Z glasbo in taborjenjem so povezali sotočje Soče in Tolminke. Letos bodo številnim domačim in še številnejšim tujim poslušalcem ponudili naslednje festivale: Kreativni tabor Sajeta (3.–9. julij), Halamoye Dance Festival (14.–16. julij), Metaldays (23.–29. julij), Punk Rock Holiday (8.–11. avgust), Overjam International Reggae Festival (14.–18. avgust), MotörCity (24.–27. avgust).
Jezerškovi, ki imajo po Sloveniji kar nekaj postojank (Sora, Brnik, blejski grad), ponujajo tudi nekaj posebnih oblik zabave za razvajene jedce. Recimo večerjo na zajli, v kabinah krvavške žičnice, ki se spremenijo v male restavracije. Štiri osebe, večerja s tremi hodi in fantastičen pogled v dolino. Večerja se postreže izmenično med dvema vožnjama navzgor in dvema navzdol. Poskrbljeno je za to, da gostje lahko tudi nekaj malega popijejo v bližnji planinski koči. Pravijo, da je vožnja povsem varna, večerjo pa je treba plačati vnaprej.
Kaj bi z rudniki, ki smo jih zaprli zaradi pomanjkanja premoga in prestrukturiranja naše industrije? Naj postanejo poligoni za naše športne, ekstremno športne in zabavne prireditve, so si rekli pri Zavodu Savus, ki izdaja Zasavski tednik in ureja spletni časopis Zasavc.net. Jasno, športni dogodki potekajo v sodelovanju z Rudnikom Trbovlje-Hrastnik, letos bodo organizirali že drugi maraton, za sabo pa imajo že organizacijo petih jamatlonov, na katerih ekipe premagujejo rudarske ovire na 5,5 km dolgi progi po rudniku Trbovlje-Hrastnik.
Zgodovina verskih čudežev je stara, kot je staro človeštvo, a pri cerkvi na Kureščku gre za nov pojav. Leta 1990 se je namreč zgodil čudež, ko je diakon France Špelič (1927–2012) doživel Marijin klic: »Kraljica miru sem. Na tem kraju obnovite molitev. Tukaj se srečujte z mojim in Sinovim Srcem…,« naj bi Špeliču povedala Marija. Nekaj srečanj med Marijo in Špeličem je bilo javnih, pred množico ob cerkvi, in marca 1991 so začeli cerkev zaradi Marijine prošnje obnavljati. Kurešček je postal zanimiv versko-pohodniški center.
