Škandal, ki je leta 2012 pretresel Francijo, je več mesecev razgaljal nemoč institucij, da bi zaščitile otroka pred psihopatskimi starši. Poimenovali so ga afera Marina, po osemletni deklici, ki je avgusta 2009 v kleti domače hiše umrla zaradi posledic zverinskih zlorab. Preiskava je pokazala, da sta jo mama in očim šest let sistematično pretepala in mučila. Piti je morala kis, jesti sol in bruhati. S težko vrečo na ramenih je morala bosa hoditi po ostrem kamenju. Dušili so jo v kadi, tuširali z ledeno vodo, stradali, privezovali… Samo njo. Preostalih pet otrok je imelo več sreče. Sodišče je starše obsodilo na 30-letno zaporno kazen.
Tragedija male Marine je odprla vprašanja s skupnim imenovalcem: kako je mogoče? Kako je mogoče, da ji številne institucije, v katerih so več let opažali ponavljajoče se modrice, poškodbe, izostajanje od pouka, znake bulimije, nenavadno vedenje, niso (z)mogle učinkovito pomagati? Najtežje je bilo razumeti, da so se na Marinino trpljenje odzvali tako posamezniki kot ustanove, dolžne ukrepati v takih primerih. Da z otrokom starši surovo ravnajo, je vročo točko (hot line) za zlorabe prva obvestila stara mama. Učitelji na prvi šoli – družina se je večkrat preselila – so dve leti pred Marinino smrtjo obvestili šolskega zdravnika, a ta je verjel očetu, da so modrice posledice domnevne genetske bolezni. Ravnateljica druge šole je o sumu zlorab leta 2008 obvestila center za socialno delo, stekla je preiskava. Kljub ugotovljenim 19 zastaranim poškodbam tožilstvo sumov o zlorabi ni potrdilo. Ravnateljica tretje šole in šolski zdravnik sta aprila 2009 nesrečno deklico hospitalizirala; v bolnišnici so znova obvestili center za socialno delo. Socialna delavka se je po predaji Marine v »domačo nego« srečala s starši, a »nasmejana in sproščena« deklica jo je prepričala, da je vse v redu. Marina, s katero so preiskovalci večkrat govorili, je namreč tako kot vsi zlorabljeni in zastrašeni otroci do konca »sodelovala« in ščitila svoje monstruozne starše.
Afera je srce parajoča. In ja, v civilizirani Evropi je vse mogoče. Noben sistem ne deluje. Kaj pa v Sloveniji? Bi se kaj takega lahko zgodilo pri nas? Verjemimo, da ne. V Sloveniji so socialne mreže široko razpredene, nasilje nad otroki ni več tabu, učitelji in socialni delavci so senzibilizirani za njegovo prepoznavanje. A nikar si še ne oddahnite. Tudi naša mila državica ni imuna za sistemske anomalije. Na primer slabo koordinacijo služb, ki pomagajo žrtvam družinskega nasilja.
Dvajsetega marca letos je 25-letni Amadej K. brutalno pretepel svojo 21- letno partnerico, kot že ničkolikokrat prej. Pretepal jo je pravzaprav ves dan. Najprej doma v naselju, nato pri stricu, nato v avtu. Pred pričami. Potem jo je ustrelil, imela je srečo in preživela. In vendar je žrtev pristojne službe obveščala o nasilju in grožnjah. Policija je posredovala, sodišče je izreklo prepoved približevanja. Ni zadoščalo. Pretepena S. je kljub sodni odredbi enkrat vmes končala v bolnišnici. Storilec je ostal na prostosti in grožnje naposled – kako znano – uresničil.
Primer S. ne bo nikoli prerastel v afero S. Na tovrstne tragedije smo navajeni. Sploh če gre – kot v tem primeru – za dogajanje v romskem naselju. In vendar za oba primera velja enako: tragedija je »neizogibna« le tedaj, ko se »tehnične« anomalije sistema zlijejo z družbeno brezbrižnostjo do ljudi brez moči. Tedaj obupajo tudi sočutni posamezniki, empatija se posuši v praznih strugah dejavne človečnosti, o kateri zakoni ne govorijo. Brez te namreč predolgo oklevamo, preden pristojnim zavpijemo »dovolj je bilo izgovorov!«. In z vsemi sredstvi, z golim telesom, če ne gre drugače, zaščitimo pomoči potrebne: izbrisanega soseda pred organi, ki ga bodo tretjič odpeljali čez mejo, begunsko družino z dojenčkom pred izgonom ali 17-letnega Ahmeda, ki bo po smrti staršev v Siriji z mlajšim bratom prehodil 1215 kilometrov, dvakrat skoraj utonil v Sredozemskem morju in bolan umrl pred žico na Kolpi. Ker se bodo vsi ravnali po zakonu o tujcih.
Kot že tolikokrat doslej, bomo ukrepanje prepustili sistemu: službam, sodiščem, organom… Izbrisane so navsezadnje dolga leta legalno vozili čez mejo, preden smo jih kot družba sploh opazili. Zaradi družine Korba-Sulejman se je na dan deportacije zbralo borih 40 ljudi. In ko se bo bolni Ahmed v obupu vrgel na žico, bomo rekli »pa saj zakon o tujcih predvideva izjeme«. Potem se bo nekdo spomnil, da je poleg nekaterih medijev tudi komisar Sveta Evrope za človekove pravice Muižnieks marca 2017 opozarjal, da zakon resda ščiti bolne, žrtve mučenja in ranljive skupine, a da se tega, kdo sodi med izjeme, ne da ugotoviti, če pristojni organi ne speljejo individualnih postopkov. Kdo drug pa bo dodal, da je varuh človekovih pravic resno načrtoval ustavno presojo zakona, a da se je nekje zataknilo. In vsem nam bo za Ahmeda in njegovega brata iskreno hudo.
