Andreja Jazbinšek, Zavod Emma: Dlje ko žrtev nosi nasilje v sebi, težje o njem spregovori

Udarec ne izgine z modrico. Čim dlje ga nosimo v sebi, tem težje o njem spregovorimo. Ne molčite! Zavpijte zdaj! Tako Zavod Emma nagovarja žrtve nasilja v eni od svojih zloženk. Emma je nevladna, neprofitna organizacija, ustanovljena leta 2000 z namenom ponujanja pomoči otrokom, mladostnikom in ženskam, ki so žrtve nasilja. Ker so več let zapored prejeli največ klicev na pomoč z območja Posavja, je zavod leta 2007 odprl enoto tudi v Krškem. Prvo leto ustanovitve so v Ljubljani prejeli 89 klicev, leta 2008 že skoraj 3900, v Krškem pa več kot 2100. Vendar, kot opozarja socialna delavka Andreja Jazbinšek iz krške enote, statistika ni odraz naraščanja nasilja, temveč večje ozaveščenosti, tako da je posledično več prijav. Poleg ponujanja psihosocialne strokovne pomoči Zavod Emma izvaja številne preventivne projekte. Med drugim že dobro leto sodeluje v mednarodnem projektu SAVE (Rešitve proti nasilju nad otroki v Evropi), pri katerem skupaj s partnerji iz Nemčije, Romunije, Španije, Italije in Grčije oblikujejo inovativni model intervencije.

Skupaj želimo ustvariti inovativni model intervencije, da bi lažje, hitreje in tudi stroškovno učinkoviteje preprečevali, zaznavali in reševali primere nasilja nad otroki. Model bo temeljil na dobrih praksah vsake države. V sklopu projekta smo med drugim zasnovali preventivne delavnice za otroke, stare od 10 do 15 let, ki smo jih nekaj že izvedli po osnovnih šolah v Posavju, septembra pa jih bomo spet. Projekt se sicer ob izteku oktobra končuje. Rezultate bomo najprej predstavili v Italiji, nato tudi pri nas.

Prva je program CAP za preventivo pred zlorabo otrok, pri čemer so poleg delavnic za otroke v program vključeni tudi zaposleni v šolah in vrtcih ter starši. Cilj programa, ki ga v Sloveniji izvajamo od leta 1998, je otrokom na pozitiven način predstaviti, kako prepoznajo potencialno nevarne situacije in kako se lahko nanje ustrezno odzovejo. Program poudarja samozavestno vedenje, pomoč vrstnikov, komunikacijske spretnosti. Drugi primer je Mreža učečih se šol – strategija za preprečevanje nasilja. Cilj je usposobiti vrtce ter osnovne in srednje šole za samostojno delo in učinkovito iskanje zunanjih strokovnih služb na področju preprečevanja in obravnave nasilja. Pri učencih gre za izvajanje delavnic, socialnih iger, vrstniške mediacije, pri starših in učiteljih pa za strokovna predavanja, delavnice. Šole in vrtci to strategijo praviloma vključijo v svoje letne načrte.

Otroci že imajo neko teoretsko znanje o nasilju. Mi pa jim skušamo na malo drugačen način, prek igre vlog, različnih aktivnosti, snemanja filma, dati neko novo znanje in perspektive. Otroci dobijo občutek, kako je, če si bodisi v vlogi nasilneža bodisi v vlogi žrtve. Približamo se jim tudi z informacijsko tehnologijo, raznimi filmčki o socialnih eksperimentih, kar se jih mnogo bolj dotakne. Seveda smo jih opremili tudi z informacijami o mreži pomoči, od varnih točk do anonimnih telefonskih številk, kot je naša, pa Peter Klepec in telefon TOM. Ena od možnosti je tudi, da se zaupajo neki pomembni, tretji osebi, ki bo ukrepala naprej. Zavedati se morajo, da nasilje ni rešitev in da pomoč obstaja. Izkazalo se je tudi, da je na naših šolah veliko medvrstniškega nasilja, tudi ustrahovanja, trpinčenja. O tem smo se z otroki veliko pogovarjali, si ogledali tudi film o Kanadčanki Amandi Todd, ki je pri dvanajstih letih naredila samomor zaradi spletnega nadlegovanja. Ta film jih močno pretrese.

Seveda. Zato je tudi naslov naših delavnic Glas proti nasilju, ki smo jih izvedli spomladi na osnovnih šolah Artiče in Brežice. Pomembno je zavedanje, da nasilje ni stvar posameznika, ampak je kompleksen, resen družbeni problem, ki ga moramo reševati skupaj. Z delavnicami jim skušamo pokazati, da sta mogoča delovanje in bivanje brez nasilja. In da ga lahko skupaj zajezimo morda že na samem začetku.

Leta 2007, prvo leto delovanja v Krškem, smo prejeli 350 klicev. Lani smo samo od 1. julija do 30. oktobra imeli že 705 telefonskih svetovanj, 82 individualnih svetovanj, 75 spremstev. O nasilju se vse več govori, večja je ozaveščenost in posledično tudi več prijav. V prvih letih smo imeli v Posavju številne akcije ozaveščanja, srečevali smo se tudi z ženskami na podeželju, ki morda same ne bi prišle k nam. Vzrok za to, da je bilo pred leti največ klicev prav iz Posavja, so morda tudi slabe prometne povezave do večjih mest, kjer imajo več tovrstnih možnosti pomoči. Za ruralno okolje je značilen tudi večji neformalni nadzor, človek je bolj izpostavljen, vsi se med seboj poznajo.

Ogromno je telefonskega svetovanja. Mnoge klicateljice potrebujejo zgolj pogovor ali določene informacije v trenutku, ko jim je težko. Če so zainteresirane, jim ponudimo individualno svetovanje, skupaj naredimo individualni načrt glede na to, kaj si želijo, kaj potrebujejo. Med našimi uporabnicami je veliko socialno ogroženih in skupaj z njimi iščemo pomoč, bodisi pakete pomoči bodisi stanovanje. Morda potrebujejo spremstvo na institucije ali pa na policijo, da prijavijo nasilje. Ta opora je zanje zelo pomembna. Imamo skupino za samopomoč, ženske si delijo izkušnje, se opogumljajo med seboj. Vsako leto organiziramo tudi poletni tabor za otroke in ženske. Skratka, pomembno je, da vedo, da smo tukaj.