Anja Kopač Mrak: Odločanje o tem, kje so otroci, ni stvar politike

To je odmeven primer, a primerov, ko otroci potrebujejo zaščito centrov za socialno delo, je žal kar nekaj. Kot ministrica s podrobnostmi nisem seznanjena, z njimi se ukvarjajo pristojne strokovne službe in tako je prav. Minister sprejema politične odločitve, odločanje o tem, kje so otroci, pa ni stvar politike. Na mojo zahtevo me je vlada izločila iz vseh procesov v tem postopku, vendar se žal vpletanje politike v strokovno delo še vedno ni končalo.

Ministrstvo se lahko pri tem zanaša samo na ugotovitve socialne inšpekcije, drugih vzvodov za ugotavljanje strokovne ustreznosti ravnanj nima. Pri svojem mnenju o ustreznosti ravnanja sem se torej opirala na ugotovitve socialne inšpekcije. Ta je presodila, da je bilo ravnaje strokovnih delavcev v največjo korist otroka, enako je menila tudi varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer in tega do danes nihče ni ovrgel.

Ne moremo vedeti, ali bi bil v konkretnem primeru rezultat drugačen, zagotovo pa bi bile vloge, pristojnost in odgovornost posameznih organov v postopkih veliko bolj jasne. Predvsem ne bi bil center za socialno delo tisti, ki bi sprejemal oblastne odločitve o odvzemu otrok in namestitvi v rejniško družino. Temelj družinskega zakonika je prav v razdelitvi vlog med centri za socialno delo in sodišči. Strokovni delavci na centrih z družino vzpostavijo zaupen odnos, potem pa ga prekinejo in ji ob utemeljenih razlogih otroka odvzamejo. To je konfliktno. Če bi družinski zakonik sprejeli leta 2012, ko je padel na referendumu, bi torej o odvzemu dečkov in o rejništvu oziroma morebitni namestitvi v zavod odločalo sodišče, strokovno mnenje o tem pa bi prispeval center za socialno delo.

S pravosodnim ministrstvom in s sodnimi organi smo ta teden dosegli še eno pomembno soglasje, in sicer da bodo sodišča odločala tudi o nujnih primerih, kar naj bi po prvotnem predlogu zakonika ostalo v pristojnosti centrov. Torej tudi takrat, ko je otrok tako ogrožen, da ga je treba takoj umakniti iz družine, bo o odvzemu odločal dežurni sodnik. Odvzem bo lahko izvedel center, sodnik pa bo moral odločitev potrditi najkasneje v nekaj urah. Z zakonikom se tako odločanje v celoti prenese s centrov na sodišča.

Da bodo sodišča pripravljena na vse spremembe, zagotavlja tudi dopolnilo, sprejeto v državnem zboru, ki govori o roku uveljavitve zakonika. Na ministrstvu smo predlagali začetek uporabe zakonika z začetkom leta 2019, zaradi amandmaja pa se bo zakonik v delu, ki določa prenos pristojnosti s centrov za socialno delo na sodišča, začel uporabljati dve leti po uveljavitvi. Medtem pa bomo skupaj s pravosodjem izvedli potrebna usposabljanja in vse druge potrebne zakonodajne prilagoditve.

Definicija ni enaka. Na matičnem odboru je bilo sprejeto dopolnilo SDS, tako da je družina po novem definirana kot življenjska skupnost otroka, ne glede na starost otroka, z obema ali enim od staršev ali drugo odraslo osebo, če ta skrbi za otroka in ima po tem zakoniku v razmerju do otroka določene obveznosti in pravice. Opredelitev družine je pomembna, saj gre za osnovno celico družbe. Osebno si ves čas prizadevam za vključujočo definicijo družine, ki ne bi izključevala »netradicionalnih« družin in ne bi sprožala različnih občutkov ogroženosti. Žal pa ne morem sprejeti stališča, da bi v družino vključevali tudi še nerojene otroke, saj bi s tem kršili 55. člen ustave, ki zagotavlja svobodno odločanje o rojstvih otrok. Upam, da bo prevladal interes otrok in da družinski zakonik ne bo ponovno predmet referendumskega odločanja. Definicijo družine je sicer leta 2006 predlagala ministrica Cotmanova, sporna je postala zaradi vprašanja pravic istospolnih partnerjev. Te so danes urejene v ločenem zakonu o partnerski zvezi, kljub temu pa še vedno poslušamo o enakih strahovih kot takrat.

Vesela sem, da je v veljavi zakon o partnerski zvezi, ki je za našo družbo velik napredek. Menim, da so trenutno vsa tovrstna vprašanja za današnji slovenski prostor in čas ustrezno urejena.

Cilj je, da bi se centri ljudem bolj približali, da bi povrnili zaupanje vanje, da bi centri do uporabnikov vzpostavili bolj oseben odnos. Politika mora poskrbeti za organizacijske spremembe, katerih osnova je ločitev administrativnega dela od strokovnega oziroma socialnega dela. Pri administrativnem delu bo z uvedbo informativnih odločb o pravicah iz javnih sredstev več avtomatizma in manj zaostankov. Organizacijsko pa centre povezujemo v večje enote, ne zaradi centralizacije socialnega dela, ampak zaradi boljše dostopnosti in učinkovitosti socialnega dela na terenu. Stiske ljudi so zelo kompleksne in manjši centri za socialno delo, ki nimajo med svojimi kadri ne psihologa ne pravnika, jih težko rešujejo celostno. Vsekakor pa je težave treba reševati v lokalnem okolju, za kar bomo ob delovanju sedanjih enot centrov za socialno delo poskrbeli tudi z mobilnimi multidisciplinarnimi timi. Osnovni moto reorganizacije je »Na teren – bližje k ljudem«.

S tem smo se veliko ukvarjali. Razmišljali smo, da bi uvedli podobno organizacijsko strukturo, kot jo ima zavod za zaposlovanje. A centri za socialno delo so se razvijali drugače. Govorila sem z vsakim od 62 direktorjev centrov in ugotovili smo, da nekatere regijske povezave med njimi že delujejo, na primer prek regijskih koordinatorjev za nasilje ali za obravnavo v skupnosti. Do takšnih povezav je pripeljal razvoj. Razlike med njimi, tudi glede povezovanja in sodelovanja, so velike. Območni center bo praviloma postal tisti, ki pokriva največ prebivalcev oziroma deluje v mestni občini, preostali centri pa bodo njegove enote. Sedanjih 62 centrov bomo tako povezali v 16 območnih centrov, s skupnimi splošnimi službami, regijskimi koordinatorji, interventno službo, enoto za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev in sedanjimi enotami CSD, kjer se bo opravljalo strokovno delo z uporabniki.

Vsekakor bodo nujne tudi kadrovske okrepitve. Na centrih za socialno delo je zaposlenih 1.169 ljudi, kar je zelo malo v primerjavi z denimo upravnimi enotami, ki imajo 2.800 zaposlenih. Naša država z manj kot 800 zaposlenimi socialnimi delavci na 100.000 prebivalcev močno odstopa tudi od evropskega povprečja, kjer je na enako število prebivalcev zaposlenih 1.400 socialnih delavcev. Ob teh podatkih je utopično pričakovati, da bo reorganizacija rešila vse težave. Vendar prvih 20 novih zaposlitev in zaposlitev več kot 50 pripravnikov lahko CSD po dolgem času pričakujejo že letos. Dodatno bomo iz evropskih sredstev zagotovili sredstva za 48 socialnih aktivatorjev, ki bodo skrbeli za vključevanje prejemnikov socialne pomoči v različne programe za njihovo opolnomočenje, ki jih prvič uvajamo letos. Kadrovske okrepitve bomo v nadaljevanju načrtovali tudi glede na potrebe združenih območij. Tudi po združitvi na primer zasavski centri za socialno delo po zdajšnji kadrovski strukturi ne bodo imeli nobenega psihologa, ki je pri reševanju kompleksnih težav uporabnikov skorajda nujen, na kranjskem območju pa jih bodo imeli skupaj devet. Direktorji so zaposlovali takšne profile ljudi, kakršne so najbolj potrebovali. Za splošno kadrovsko podhranjenost pa je več krivcev: socialna zakonodaja iz leta 2012, ob kateri centri z občin niso dobili obljubljenih okrepitev, ZUJF, zaradi katerega so morali za en odstotek znižati število zaposlenih, z informatorji pa so si lahko pomagali le začasno. Pričakovanja o zaposlitvah so sicer večja, v sindikatu jih denimo zahtevajo vsaj 100, vendar je to v tem trenutku težko izvedljivo.

Na reorganizacijo smo dobro pripravljeni, k njej pristopamo z zrelostjo in trenutno vse poteka v skladu s časovnico procesne projektne skupine. Če bo zakon do junija v državnem zboru sprejet, imamo še pol leta časa, da spremembe uveljavimo na začetku prihodnjega leta.

Uporabniki bodo vse zadeve še vedno urejali na svojem centru za socialno delo, tako njim kot zaposlenim pa bo v pomoč informativna odločba o pravicah iz javnih sredstev, zaradi katere jim ob nespremenjenih dejstvih ne bo več treba vsako leto oddajati vloge denimo za znižano plačilo vrtca, za otroški dodatek, državno štipendijo in podobno. Informacijski sistem, na podlagi katerega se dodeljujejo pravice, je najbolj zapleten sistem v državi, z 28 bazami podatkov je kar 7-krat bolj kompleksen od pokojninskega. Testno bomo informativne odločbe ljudem, ki bodo to želeli, poslali že letos, vsi prejemniki javnih sredstev pa jih bodo prejeli septembra prihodnje leto. Opravili bomo dovolj testiranj, da bo sistem zdržal tudi masovno odločanje.

Pri socialnih ukrepih je ključno to, da jih družba dojema kot pravične. To je močno odvisno od vrednot, ki veljajo v družbi. Vračilo denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka oziroma zaznamba na nepremičnino prejemnika sta pri nas veljala za izrazito nepravična, enak predznak pa se je zgolj zaradi tega ukrepa prijel celotne socialne politike, ne glede na to, koliko denarja je država namenjala zanjo. Da se bo število prejemnikov varstvenega dodatka s 46.000 znižalo na sedanjih 10.000, takrat žal ni bilo mogoče predvideti. Za tretjino naj bi stanje ostalo nespremenjeno, za tretjino naj bi bil dodatek višji, za tretjino pa nižji kot prej oziroma naj bi ostali brez njega. Ob nepredvidenih reakcijah prejemnikov se je stopnjeval tudi strah ljudi, mnogi so verjeli, da bodo zaradi prejemanja dodatka že v času življenja ostali brez svoje nepremičnine, kar seveda ni res. Zato je bilo ukrepanje nujno.

Med pomembnimi ukrepi je tudi vsaj 500 evrov pokojnine za vsakega, ki je izpolnil polne pogoje za upokojitev. Če delaš toliko časa, kot v danem trenutku država predpisuje, moraš imeti pokojnino višjo od cenzusa za varstveni dodatek. Zakon, ki uvaja to novost, bo prihodnji mesec obravnaval matični odbor državnega zbora. Predlog bo izboljšal predvsem položaj starejših žensk, pri katerih je stopnja tveganja revščine največja. Višjo pokojnino bo tako prejemalo okoli 54.000 ljudi, med njimi 29.000 žensk.

Pripravili smo tri zakone s področja trga dela. Po tem, ko smo pripravili dokument o dostojnem delu in problematiki starejših na trgu dela, kjer smo analizirali ključne izzive na področju trga dela, smo po usklajevanju s socialnimi partnerji pripravili paket sprememb, in sicer zakona o delovni inšpekciji, zakona o delovnih razmerjih in zakona o urejanju trga dela. Predvidoma v prihodnjem tednu bomo socialne partnerje seznanili s tem, kakšne so po končanih pogajanjih končne kompromisne rešitve.

Največje razhajanje, kjer nam kljub velikemu trudu ni uspelo doseči soglasja s socialnimi partnerji, je pri spremembi enega odpovednega razloga. Pa nikakor ni šlo za uvedbo »odpuščanja brez razloga«, ki mu tudi sicer izrazito nasprotujem. Ker je bil kljub vsemu deležen ostrega nasprotovanja, smo zdaj predlog, ki spreminja dikcijo odpovednega razloga nesposobnosti, umaknili. Kot ministrica bom težko dosegla konsenz o spreminjanju odpovednih razlogov, dokler država delavcem ne bo zagotovila občutka varnosti in občutka, da jih prek svojih institucij ščiti pred zlorabami njihovih pravic. Zato si v tem trenutku želim predvsem večje pristojnosti inšpekcije za delo, večjo pravno varnost prekarnih delavcev, kar predlog sprememb tudi prinaša. Obenem si vseskozi prizadevam za povečanje števila inšpektorjev za delo. Trenutno imamo v Sloveniji 71 inšpektorjev za delo, kar je za učinkovito delovanje inšpekcije absolutno premalo. In žal mi je, da vlada nima posluha za zaposlitev dodatnih delovnih inšpektorjev.

Verjamem, da imajo delodajalci lahko težave s posameznimi delavci, vendar zdaj veljavna zakonodaja predvideva dovolj možnosti za ukrepanje. Res pa je, da v Sloveniji ni mogoče delavca odpustiti na tako enostaven način kot v ZDA, in prav se mi zdi, da je tako. Ne nazadnje je delavec v razmerju do delodajalca šibkejša stranka. V našem sistemu je preveč anomalij, ena od njih je tudi ta, da lahko podjetja nemoteno delujejo, čeprav delavcem ne plačujejo prispevkov, kar je v tujini praktično nemogoče. In dokler je tako, ne privolim v to, da bo delavec tisti, ki bo nase prevzemal vedno več tveganj.

Pristojnosti inšpektorjev bodo povečane predvsem na področju prekarnega dela. Prizadevam si, da bi imela inšpekcija tudi možnost izdaje prepovedne odločbe in da bi lahko v primeru hujših kršitev delovnopravne zakonodaje podjetje zaprla. Zavedam se, da bi s tem dali inšpekcijam zelo velika pooblastila in da so na mestu vprašanja, ali je tako ravnanje pravilno, saj bodo ljudje ostali brez zaposlitve, ampak bojim se, da se ne bo nič spremenilo, če ne bomo ukrepali.

Predvsem želimo omejiti lažne statuse samostojnega podjetnika oziroma primere, ko so posamezniki v tako obliko delovanja prisiljeni. To se vedno ugotavlja na sodiščih, vendar pa naj bi po novem namesto dokazovanja delavca, da gre za delovno razmerje, delodajalec moral dokazati, da teh elementov ni. Zavedam se, da so včasih tudi delodajalci v stiski zaradi finančnih omejitev in da imajo nekateri delavci res raje status s. p., ker plačajo manj prispevkov in dobijo višji neto izplen kot v rednem delovnem razmerju. Ampak kot večkrat poudarim – zakon je jasen, oblike dela niso samopostrežna trgovina, kar velja tako za delodajalca kot za posameznika. Če so podani elementi delovnega razmerja, se delo mora opravljati na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Ne nazadnje mora država zagotoviti, da pravila veljajo enako za vse, obenem pa izogibanje plačilu prispevkov pomeni tveganje za ključne sisteme socialne varnosti in s tem za socialno državo kot celoto.

Trg dela se spreminja in temu se ne moremo izogniti. Je pa vprašanje, na kakšen način trende sooblikujemo ali zaustavljamo. Novim oblikam dela, tudi samostojnim podjetnikom, bo treba zagotoviti večjo ekonomsko, pravno in socialno varnost. Razmisliti bi bilo treba tudi o kolektivizaciji tveganja med samostojnimi podjetniki, da bi bilo recimo vprašanje zdravstvenega zavarovanja urejeno na drugačen način. Vse to je mogoče zakonsko urediti. Ministrstvo že dlje časa zagovarja logiko, da vsako delo šteje, pomembne so tudi podjemne in avtorske pogodbe. Podobno je bilo reformirano študentsko delo in iz tega naslova se je lani steklo kar 58 milijonov evrov v pokojninsko blagajno, kar ni malo. V povprečju so študentje dobili tri mesece pokojninske dobe v enem letu. Tudi sistem začasnega in občasnega dela, ki ni idealen in ga je treba spremeniti, je pomemben, saj lahko z njim prvič tudi fizična oseba plača prispevek za socialno varnost. Ker se trg dela spreminja in se rušijo v preteklosti vzpostavljeni sistemi varnosti, se razpravlja tudi o univerzalnem temeljnem dohodku.

Žal na tako kompleksno vprašanje ni mogoče odgovoriti z da ali ne. Socialna država temelji na povezanosti med delom in socialno varnostjo. UTD pa v svojem temelju to povezavo ruši, saj delo ni več temeljni pogoj za zagotavljanje socialne varnosti posameznika in družine. Sociološko gledano je ideja sicer pozitivna v veliko segmentih, ampak v svojem temelju prekinja povezanost med svetom dela in svetom socialne varnosti. To vez sicer rušijo tudi spremembe na trgu dela, zato je debata o tem vse bolj aktualna. Potrebovali bi pilotni projekt na posamezni skupini, da bi se prepričali o učinkih. Gre za enako težavo kot pri univerzalnem otroškem dodatku. Če bi dali vsakemu otroku 50 evrov, bi bilo to z vidika družinske politike pozitivno. Če pa temu dodamo še socialno politiko, se stvari spremenijo. Danes družine brez prihodkov dobivajo 120 evrov otroškega dodatka. Verjamem, da otroku iz takšne družine teh 70 evrov več, ki jih prejema zdaj, pomeni veliko več kot 50 evrov otroku iz socialno močne družine.

Sebe in svojo stranko dojemam kot napredno predvsem z vidika vključevanja različnih družbenih konceptov in družbenih skupin ter zagotavljanja, da smo vsi v družbi sprejeti takšni, kot smo. To je zame zelo pomembno. Predvsem pa jemljem svojo stranko kot stranko, ki verjame, da mora država krepiti skupnost in da ni pomemben samo posameznik. Če želimo, da se posameznik dobro počuti, mora biti tudi skupnost močna.

Socialna demokracija je imela največji zagon v 70. letih prejšnjega stoletja, vedno je temeljila na skupnosti in poudarjanju kakovosti življenja. Ko se je zaradi globalizacije in drugih neoliberalnih idej, ki so močno pretresle ves svet, začel zmanjševati standard delavcev, kakovost življenja pa slabšati, so se ljudje upravičeno začeli spraševati, kaj socialna demokracija sploh ponuja, ali ima učinkovite rešitve. Vendar pa je težko na nacionalni ravni sprejemati odločitve, ki bodo bistveno pripomogle k izboljšanju posameznikovega položaja, če ne moreš vplivati na vzroke za zmanjševanje pravic delavcev in na vzroke za vse manj sredstev za socialne pravice. Procesi, ki vladajo v svetu, so globalne narave, socialna politika pa taka žal ne more biti oziroma je daleč od tega, da bi bila globalna. Znotraj EU imamo na primer skupno fiskalno unijo, socialna politika pa je stvar vsake države posebej. Enostavno je bilo voditi socialno politiko v času nacionalno zaprtih držav, ker si imel v rokah vzvode in si lahko določal prerazporeditve. Danes pa prerazporeditev upravljaš znotraj ozkega kroga, ki ti ga določi nekdo drug. To postaja vse bolj pereča težava. Če obstaja interes za to, da se postavljajo minimalni standardi na področju svetovne trgovine, zakaj ne moremo začeti razprave o tem, da se postavijo minimalni standardi na področju pravic delavcev in socialnih pravic?

Zorana Jankovića zelo cenim. Potrebujemo ljudi, ki s svojim delom kažejo, da so sposobni izpeljati obljubljene načrte. Politiki potrebujemo manj besed in več dejanj. Ni veliko ljudi, ki bi zmogli narediti to, kar je Janković z zelo preprosto vizijo naredil iz Ljubljane. Pred leti smo se vsi smejali, ko je obljubljal, da bo iz Ljubljane naredil najlepše mesto na svetu. Da je bil pri tem uspešen, danes občutimo vsi prebivalci prestolnice.

O tem v stranki odločajo drugi. Kakorkoli se bomo kot stranka odločili v zvezi z Zoranom Jankovićem, jaz osebno s tem ne bom imela težav.

Želim si, da bi živeli v času, ko se o njem sploh ne bi bilo treba pogovarjati. Ker je bilo na vladi dano zagotovilo, da zakon ne posega v ustavo in pridobljene pravice, kot ministrica nisem nasprotovala njegovemu sprejemu. Sem pa vesela, da stranka v državnem zboru zakona ni podprla.

Predsednik se vedno odzove na tisto, o čemer je vprašan, je pa v prvi vrsti minister za kmetijstvo, zato ne vidim nič nenavadnega v tem, da je govoril o teranu. Ima pa tako predsednik stranke SD Židan kot seveda tudi stranka jasno stališče tudi do migrantske krize in beguncev.

Res je. Pri področju, ki ga vodim, pogrešam več posluha, predvsem pri vprašanjih socialnih pravic, pa tudi glede minimalne plače naši pogledi niso ravno enaki. Glede na to, da nam gre v državi bolje, sem očitno naivno pričakovala, da bo z vidika zagotavljanja temeljnih socialnih pravic moj mandat lažji, kot je.

Razumem vsak sindikat, da se bori za svoje pravice. Razumem tudi ministrico za zdravje, da gasi požar in poskuša zadeve reševati. Ampak tukaj gre za vprašanje vseh javnih uslužbencev. Iz domov za starejše mi denimo sporočajo, da ne dobijo medicinskih sester, ker je delo tako zelo zahtevno, da si ga raje poiščejo drugje. Tudi socialni delavci so preobremenjeni. Ne gre za to, da bi nasprotovali posamezni poklicni skupini. Ampak ko enkrat odpreš pandorino skrinjico, je težko predvideti, kje bo konec. To je moj edini zadržek. Menim, da je treba na takšne stvari gledati celovito, ne le skozi apetite posameznih sindikatov. Mi je pa pristojen minister na vladi zagotovil, da so stvari pod nadzorom.