Dr. Andreja Lavrič in mag. Mateja Štirn: Najhujša preizkušnja za reševalce so otroci

»Če bi se nesreča zgodila danes, bi pristopili nekoliko drugače. Vedeli bi, kdo bo prišel v pravem času na kraj dogodka,« pravi pedagoginja dr. Andreja Lavrič, ki je ugriznila v kislo jabolko in znotraj sistema za zaščito in reševanje začela najprej razvijati psihološko pomoč za reševalce, nato pa v primeru poplav, potresov, neurij in drugih večjih nesreč še za udeležene. Skupaj s psihologinjo mag. Matejo Štirn, ki je dolga leta v slovenski policiji sodelovala pri obravnavi kriznih situacij, danes pa se ukvarja s programi za uspešno obvladovanje stresa, preprečevanje nasilja in z ravnanjem v kriznih situacijah, sta napisali prvi slovenski priročnik o psihosocialni pomoči po nesrečah.

Mateja Štirn: V nesreči, kjer smo ogroženi mi, naši bližnji ali mimoidoči, nam telo prvo priskoči na pomoč. Postane bolj budno, srce hitreje bije, dihamo hitreje, v možganih se vklopi alarm, da se bo treba začeti braniti. Telo začne izločati več različnih hormonov, ki nas pripravljajo za akcijo, kakršna koli že bo. Je pa veliko dejavnikov, ki vplivajo na to, kako se bomo odzvali. Reševalci, ki so pripravljeni na reševanje, se bodo drugače odzvali kot tisti, ki so se v tej situaciji znašli čisto slučajno in brez vsakršnih izkušenj. Nekatere zgrabi panika, drugi otrpnejo, večinoma pa ljudem v takšnih stresnih razmerah vendarle uspe ohraniti trezno glavo in ostanejo zbrani. Razlike med ljudmi so tiste, ki različno obarvajo tako naš prvi odziv na nesrečo kot tudi to, kako bo ta dogodek na nas vplival kasneje.

Mateja Štirn: Nekateri zelo hitro, drugi pa z zamikom preidejo v fazo, ko začnejo mleti, kaj vse bi lahko šlo narobe. To obdobje zna biti zelo naporno. Po ropih ali nesrečah mi ljudje velikokrat povedo, kako so se obremenjevali s tem, ali so vse prav naredili, ali bi morali ravnati kako drugače. Pa kaj bi bilo z njihovimi otroki, če bi se njim kaj zgodilo. Telo je tudi v tem obdobju še vedno zelo budno in s tem so povezane težave s spanjem, apetitom, nemirnostjo. Sledi obdobje, ko nam že uspe odriniti te misli in se osredotočiti na vsakdanje življenje, a nas lahko že malenkost, ki nas spomni na nesrečo, znova bolj ali manj spravi v stisko. Pri meni je bil gospod, ki je doživel rop. Ropar je imel na glavi motoristično čelado. Stiska ga je preplavila v povsem drugi situaciji, ko je bil kot stranka v trgovini in je pred njo zaslišal zvok motorja. Čez čas se občutek varnosti povrne. Pri manjšem številu ljudi, ki tega ne zmorejo predelati sami in niso imeli ustrezne pomoči, pa lahko pride do posttravmatske stresne motnje in težave se lahko vlečejo leta ali vse življenje.

Mateja Štirn: Za povrnitev čustvene varnosti je pomembno, da imamo ob sebi nekoga, ki nas razume, ki sprejema našo stisko in nas ne sodi. Besede v stilu »saj ni bilo tako hudo«, »ti to narobe razumeš« ali »saj bo jutri še en dan« so v trenutku, ko je nekdo izgubil partnerja ali hišo, sicer dobronamerne, niso pa primerne. Z njimi sporočamo zgolj to, da ne razumemo, kaj se pravzaprav dogaja. Včasih je bolje zgolj tiho sedeti zraven in s tem dati sporočilo: tukaj sem, če me potrebuješ.

Andreja Lavrič: Informacije so v takšnih nesrečah ključne. Ko govorimo o psihosocialni pomoči, ne govorimo le o psihološki in socialni, temveč tudi o informacijski pomoči. Seveda najprej poskrbimo za varnost, hrano in toploto, nato pa je treba iti korak dlje tudi z informacijami o tem, kje lahko dobijo dodatno pomoč, kakšno pomoč sploh lahko dobijo, kakšne so razmere na terenu. Tudi informacija, da ni novih informacij, je pomembna.

Andreja Lavrič: Žled nas je naučil predvsem to, da so dolgotrajne nesreče za reševalce zelo naporne. Nesreča je bila kombinacija vsega: žledu, snega, poplav. Vse skupaj je trajalo mesec dni. Resda je bilo vključenih zelo veliko reševalcev, vendar pa so ti na mrazu hitro izčrpali svojo energijo. Naučili smo se, da se morajo reševalci v takšnih nesrečah menjati na nekaj ur, da moramo zanje potem poskrbeti s toplim prostorom, hrano, pijačo, suhimi oblekami. Poskrbeti, da se vmes razbremenijo. Vodje intervencij morajo biti usposobljeni, da znajo oceniti stanje reševalcev. Reševalce same pa morajo naučiti, da so pozorni drug na drugega in opozorijo, ko je stresa preveč.

Kar pa zadeva prebivalce Postojne, Logatca in drugih najbolj obremenjenih krajev, se je izkazalo, da lahko nevladne organizacije, kot so taborniki in skavti, zelo dobro poskrbijo za nekatere pomembne stvari. Krizni centri z električnimi priključki, toplo hrano, pijačo, informacijami in možnostjo pogovora so bili v tistem trenutku ključni. V Logatcu so jim že ponudili tudi psihološko pomoč. V takih primerih so najranljivejši starejši, priseljenci, invalidi, samohranilci, otroci. Zanje je treba posebej poskrbeti. Žled nas je naučil, da je z dobrim sodelovanjem to mogoče narediti.

Mateja Štirn: Danes jih verjetno ne bi kar odpeljali. Tako kot odraslim je treba tudi otrokom najprej pomagati vrniti občutek varnosti. Povedati jim je treba, kaj se dogaja, in jim dati možnost, da so z ljudmi, na katere so navezani. Če jih iz tega okolja iztrgamo, ne bo dobro. Poleg tega tudi njih skrbi za odrasle in tudi oni bi radi pomagali. Pri otrocih pogosto delamo napake, ko mislimo, da jih z umikom na varno zaščitimo. Zagotovo pa jim je treba pomagati, da se lahko sprostijo, najsi bo to skozi igro, z aktivnostmi v šoli, krožki… in jim s pravo podporo pomagati, da se čim prej vrnejo v stare tirnice.

Andreja Lavrič: To, o čemer smo govorili pravkar: otroci. Ena najhujših izkušenj zanje je reševanje v nesrečah, kjer so udeleženi, poškodovani ali celo umrli otroci in mladostniki. Prizadene jih, če so poškodovani sami kot reševalci ali njihovi sodelavci. Stresne so situacije, v katerih je ogroženo njihovo življenje. In nesreče, ki se dotikajo njihovih svojcev in prijateljev. Da bodo posledice stresa čim manjše, je treba že pred nesrečo marsikaj narediti. Reševalci morajo poznati sebe, poznati morajo tehnike sproščanja, graditi svojo socialno mrežo, imeti prijatelje, s katerimi se lahko pogovorijo. Na usposabljanjih in vajah se pripravljajo in utrjujejo za te situacije. Ko pa enkrat pride do takšne izkušnje, imamo znotraj reševalnih vrst usposobljene zaupnike, ki lahko ponudijo tovariško pomoč. Ob večjih nesrečah pomagajo pogodbeni psihologi iz službe za psihološko pomoč Uprave RS za zaščito in reševanje. Lahko pa tudi vse to ni dovolj. Takrat pride na vrsto zdravstveni sistem s svojimi strokovnjaki.

Mateja Štirn: Teh podatkov za Slovenijo nimamo. V splošni populaciji pa naj bi se po rezultatih različnih raziskav s posttravmatsko stresno motnjo soočalo okrog 10 odstotkov ljudi, udeleženih v nesrečah ali drugih travmatskih dogodkih.

Andreja Lavrič: Vedno bolj so odprti za tovrstne tematike, vedno manj je stigmatizacije znotraj kolektivov in tudi v družbi. Vodja bi se moral zavedati, da tako kot je treba zdraviti reševalčevo poškodovano nogo, tako je treba zdraviti tudi te težave. Opažamo pa, da za pomoč psihologa pogosteje zaprosijo prostovoljni gasilci kakor poklicni. Tukaj ni v ospredju sindrom Johna Wayna, temveč bolj strah, da bi iskanje tovrstne pomoči vplivalo na reševalčevo profesionalno delo in nadaljnjo poklicno kariero. Pri tem je ključno zaupanje v kolektivu in vedenje, da nadrejeni tega ne bodo zlorabili. Na Švedskem so to reševalci že prerasli. Nekoga, ki prepozna svoje težave in prosi za pomoč, jemljejo za modro osebo in mu to lahko prinese celo napredovanje. Do tega nam v Sloveniji zagotovo še nekaj manjka.