Kako potemtakem misliti – legitimno – vprašanje, ki mi ga je pred kratkim postavila časopisna novinarka, »kje so glavni razlogi, da o skrajni ali radikalni levici tako rekoč ni razprav in poročanja? Ali bi morali njeni pripadniki razgrajati, razbijati, nastopati s sredstvi, s katerimi skrajni desnici uspe priti v javnost?« Kdo je mišljen z oznako »radikalna levica«? Verjetno ne majhna parlamentarna stranka? Verjetno tudi ne ugledni in suvereni predstavniki mišljenja, filozofije, politike, prava in demokracije, ki v ospredje postavljajo socialno pravičnost in enakost, solidarnost, človekove pravice in deontološko razumevanje demokracije? Ali časopisi, ki to počnejo? In ne ugledne založbe, ki objavljajo izvrstna knjižna dela s področja humanistike in družboslovja?
Ponovno gre za paradoks. Na eni strani so, ali pa obstaja možnost, da so tam, posamezniki in skupine ljudi, ki sami sebe označujejo ali pa jih drugi označujejo za »radikalne«. Včasih ta oznaka pomeni tudi »skrajno«. In včasih lahko pomeni tudi »nasilno«. Kaj torej: radikalno, skrajno, nasilno ali vse hkrati? Na levi in na desni? Na drugi strani pa so posamezniki in skupine, ki se jih tudi – nemalokrat dokaj hitro – označuje za »radikalne« ali dajejo vtis radikalnosti, pa le mirno in miroljubno opozarjajo na ideje, vrednote, načela, pravila, filozofijo, politiko ali konkretne rešitve družbenih vprašanj, ki so že bile prepoznane kot legitimne, utemeljene, normativno določene, dogovorjene, uresničevane itd.
Retorična samoprevara posebne vrste
Celo načelna in normativno utemeljena ustavniška drža se nemalokrat poskuša potisniti čez rob tistega, kar dobi oznako nekakšne – in spet levičarske – radikalnosti/skrajnosti. Torej drža zagovora vladavine prava in ustavne demokracije, prizadevanja za obuditev – močne – socialne države, odločno zavezane socialni enakosti, socialni pravičnosti in solidarnosti, ne nazadnje pa drža pritrjevanja filozofiji ustavne demokracije z močnimi socialnimi poudarki. Kot radikalno levičarstvo se potem označuje že samo moralno branje ustave in mednarodnih pravnih dokumentov o človekovih pravicah. A kako je lahko moralno branje temeljev vladavine prava, ki ima središče v človekovih pravicah in svoboščinah, filozofije socialne države, ki je zapisana v ustavo, in ustavne demokracije, ki odločilno presega koncepte populistične (ljudske), golo-večinske in neposredne demokracije, – postalo – radikalno? Predvsem pa radikalno levičarsko? Paradoks se zdi še večji ob dejstvu, da pogosto tudi največji in najglasnejši nasprotniki takšnega (domnevno) »radikalno levega« moralnega branja teh temeljev tudi sami zatrjujejo, da jih berejo moralno, samo – drugače ali v drugi smeri.
Tu se postavi vprašanje, »kako« jih berejo, če jih berejo radikalno in če jih berejo tako, kot so jasno zapisani in še podrobneje pojasnjeni? In jih hkrati berejo še moralno, deontološko in moralno premišljevane demokracije pa niso pripravljeni kar zamenjati za goli in teleološko etični republikanizem?
Na tej točki se zdi, da ta popolna zmeda glede tega, o čem govorimo in kateri jezik uporabljamo, v bistvu ni zmeda, ampak res fetišistična utajitev in gola retorična samoprevara posebne vrste, ki kratko pot do konsenza ohranja v podobi nedosegljivega cilja in nepomirljivega nasprotja. S tem želim povedati, da se kot največji problem ne zdi dejanski obstoj resnično drugačnega branja in razumevanja omenjenih temeljev in njihovih sistemskih nadgradenj in izpeljav. Ne, največji problem se zdi samozadostna in samonamenska strankarska elita, ki v simbiozi z menedžersko-upravljalsko elito v vrhovih nadnacionalne, globalne ekonomije in financ igra igro, se pretvarja, da tisto, kar je normativno že bilo zdavnaj določeno in dogovorjeno, ni tako ali da pomeni nekaj drugega ali da so se temelji v tem času spremenili. Pa ni tako. Ker se niso. Ob tem pa ta elita navsezadnje niti ne trdi, da so se. In tudi ne trdi, da so se radikalno spremenili. Ah, ne trdi niti tega, da jih je treba brati in razumeti drugače. Še manj radikalno drugače. Enostavno prezre jih, se pretvarja, kot da jih ni, se nanje požvižga. V tem smislu je radikalna in njena radikalnost je očitna: nanje se sklicuje le tedaj, ko ji ustreza, in natanko tako, kot ustreza njej sami, ki si privilegije, statuse, imetje in posedovanja pripisuje kot trajno lastnino, s trajno nespremenjenim položajem (kar v življenju človeka pomeni do smrti) – za nedoločen čas. Z ravnodušnim odnosom ali pogosto kar prezirom do ljudi.
To seveda ne pomeni, da je družbeni problem manjši. Pomeni, da je večji. Pojasniti ga poskuša psihologija. V človeških možganih so navade, zmanipuliranost, zapeljanost in zaslepljenost združene z nepremišljenostjo, nevednostjo in nemišljenjem, dopolnjene s pomanjkanjem samospoštovanja, s samoprevaro in samozatajevanjem, pa še razširjene za stranske učinke življenja v tesnobi, strahu, negotovosti in pomanjkanju – to je tisto, za kar gre, to je nedostopni granit, neprebojni železobeton. In strankarska antipolitika? Nekritična in nemišljenjsko vodljiva pripadnost posameznika nekomu ali nečemu menda zvišuje raven dopamina, hormona sreče. Tudi pripadnost stranki ali politiku, ki si tega ne zasluži. Enako je z vztrajanjem pri laži in zanikanju dejstev, ki se še povečujeta z velikostjo in očitnostjo laži, s prepričljivostjo nasprotnih dejstev. Tako delujejo človeški možgani. Zato je ljudi kot volilce tako težko prepričati, da ne le dopuščajo, ampak celo nagrajujejo laži in lažnivce, da so populistično zlorabljeni, da se odločajo v lastno škodo, da so pasivni, da kot načeloma dobri ljudje mislijo in počnejo slabe stvari, da se vedejo kot bedaki in da vse, kar počnejo, ali z vsem, česar ne storijo, kot del podrejene, upravljane ali zasužnjene množice (99 odstotkov ali nekaj manj) koristijo gosposki in privilegirani eliti (en odstotek ali nekaj več).
Pasivno ugodje in hiranje nemišljenja
Pri moralnem in umnem branju ustave in razumevanju vladavine prava, ki je dobroverno, načelno in iskreno, bi bilo mogoče pričakovati razlike le v posameznih niansah, podrobnostih. Ne glede na to, ali je izhodišče bolj deontološko demokratično in poudarjeno levo, ali bolj etično republikansko/konservativno in poudarjeno desno. Po isti legitimni poti se lahko pride do drugačnega odgovora, ali pa do istega odgovora po drugi poti. A nikoli prepirljivo, izključevalno, tekmovalno, navijaško, v strasteh prezirljivo. Tudi ne za bivanje v mirnem sožitju in za ustvarjanje v spoštljivem odnosu kakorkoli ovirajoče. To naj bi se počelo v soglasju o možnostih občasnega in legitimnega nestrinjanja in ob zavedanju o možnostih osebnega razvoja le prek trajnega in dobroverno polemičnega soočanja misli, filozofij, stališč in pogledov. Tako se lahko vedejo ljudje, četudi bi se eni udeležili volitev, drugi pa ne, in četudi bi se ob udeležbi na volitvah drugače strankarsko opredeljevali. Ne smemo trepljati javnih funkcionarjev, ko ravnajo drugače.
Zato ni radikalno biti levičar ali desničar, če to pomeni biti malo bolj ali malo manj zavzet za koncepte svobode, socialne pravičnosti kot socialne enakosti, skrbi za drugega, za pomen avtoritete, odnos do svetosti in odnos do tradicije (kot temeljne točke bistvenega političnega razlikovanja opredeli J. Haidt v knjigi Pravičniški um). Ali jih razumeti ob različnih poudarkih. Iskrena in razmišljujoča drža glede tega ne onemogoča sobivanja, sožitja, sodelovanja in ne neti sovraštva. To počne le podlo, egocentrično in samodržno pretvarjanje glede tega.
Radikalno in skrajno pa je biti idiot, ne brigati se za ta vprašanja zunaj domačijske samozadostnosti in intimnosti lastnega doma, biti nemisleči bedak. Radikalno in skrajno je biti nevednež, samoprepuščen lenobi glede mišljenja, učenja, izobraževanja in raziskovanja po verodostojnih virih informacij in znanja, njihovega branja in študiranja. In biti samozadostno neiskren, vedno s figo v žepu.
In v pasivnem ugodju in hiranju nemišljenja se potem res zdi, da je svet prazen do trenutka, ko posameznik pomisli na nekaj in z mislijo temu da nekakšno vsebino. Četudi laž ali neumnost. Potem se res zdi, da vse tisto, kar je že zdavnaj bilo predmet mišljenja, odkritja, dognanja, razkritja in celo družbenega dogovora, obstaja šele od včeraj. In je zato radikalno/skrajno. Tudi socialna država, socialna pravičnost in socialna ustavna demokracija. Pa niti približno ni tako.
Vztrajam pri uporabi oznake »radikalno« in »skrajno« kot negativne oznake za uporabo nasilja in za promoviranje nasilja. Predvsem takrat, ko gre za drugače misleče ljudi, za drugače verujoče ljudi, za tujce, migrante ali begunce, pa za sovražno nastrojenost in nestrpnost do drugih na temelju osebnih lastnosti in okoliščin, v smislu 14. člena slovenske ustave. Dopustim si uporabo takšne oznake tudi v povezavi s človeško nevednostjo, nepremišljenostjo, neumnostjo ali nemoralnostjo. Na mestu se mi zdi tudi kot pridevnik za levičarska pretiravanja, kot je »politična korektnost«. Ne sprejemam pa te oznake za mišljenje, zaščito in promocijo zgodovinsko utemeljenih idej o socialni državi, socialni pravičnosti, vladavini prava in socialni ustavni demokraciji.
