Nov element je na sirskem bojišču zaradi hitrega osvajanja ozemlja dodatno zameglil vse bolj nepregledno vojno, ki se je z oborožitveno, politično-interesno in finančno vpletenostjo več kot 30 držav že sprevrgla v regionalni konflikt. Na sirskem bojišču so se vladna stran in uporniške skupine znašle v pat položaju. Mednarodna skupnost zaradi katastrofalnih posledic vojne v Iraku ni bila pripravljena na vnovično vojaško posredovanje na Bližnjem vzhodu. Teroristična skupina Islamska država je izkoristila vakuum pri delovanju državnih aparatov v Siriji in Iraku ter naglo osvajala ozemlja.
V začetku leta 2014 je prestopila mejo v sosednji Irak ter v zahodnem, osrednjem in nato še severnem Iraku zavzemala en kraj za drugim. Iraška vlada se je zaradi obstoječih sektaških napetosti v državi odzvala pozno, protiofenziva slabo izurjene in oborožene vojske ni mogla ustaviti zavzetij Samare, Mosula in Tikrita. Enajst let po napadu zahodne koalicije je Irak doživljal drugo invazijo. Kalifat Abu Bakra Al Bagdadija, ki je vse neislamske verske skupine razglasil za častilce hudiča ter je s pobiranjem davkov, prodajo nafte in ideološko indoktrinacijo že vzpostavil elemente svojevrstne teroristične državne tvorbe, se je junija 2014 že dodobra usidral v Iraku.
Sistematsko iztrebljanje
Le dva meseca pozneje so borci IS prispeli na prag Lamijine vasi v osrčju ozemlja, ki so ga več stoletij poseljevali jazidi. Kurdski vojaki, pešmerge, so ob nepričakovanem prodoru dobro oboroženih teroristov kalifata zbežali in številne jazidske vasi prepustili njihovi usodi. Tudi vas Kočo. »Oblegali so jo petnajst dni. Želeli so, da bi se spreobrnili v islam,« se je med nedavnim obiskom v Ljubljani spominjala danes 19-letnica. Napadena je bila majhna verska skupnost, katere obstoj naj bi se začel v 11. stoletju, njihova edinstvena vera pa črpa tako iz zaratustrstva, krščanstva kot islama. Za jazide je edini način preživetja postal beg.
Ljudje, ki jim je še uspelo pobegniti pred masakrom, v katerem je bilo v nekaj dneh umorjenih od 5000 do 7000 jazidov, so se zatekli na goro Sindžar. Ta je postala zatočišče 40.000-glave množice. S poznimi zračnimi napadi zahodne koalicije, izbojevanim koridorjem do gore Sindžar in s helikopterskimi evakuacijami so večino prebeglih, ki v temperaturah nad 50 stopinj Celzija še niso umrli zaradi dehidracije, spravili na varno. Že v preteklosti so to več kot pol milijona veliko versko skupnost večkrat morili osvajalci. Tudi v iraški državljanski vojni so njihove skupnosti postale tarča samomorilskih napadalcev. Toda tako sistematskega iztrebljanja in izkoriščanja belega blaga, kot se ga je poleti 2014 lotil IS, skupnost še ni doživela.
Jazidinje so postale lastnina teroristov
Čeprav so teroristi IS večino osvojenih vasi izpraznili v treh dneh in ločili starejše moške od žensk, deklic in dečkov ter jih spravili v posebne zbirne centre, so pogajanja z vaščani Koča trajala dobrih deset dni. Potem ko so vaščani zavrnili spreobrnitev v islam, se je začel pokol. »Odvzeli so nam vse imetje. Priče smo bili ubijanju moških,« pripoveduje Lamija, ki je dotlej živela povsem običajno življenje na družinski kmetiji, hodila v šolo in sanjala, da bo nekoč učiteljica. V vasi Kočo, ki je štela slabih dva tisoč prebivalcev, so pobili več sto moških. Kaj se je zgodilo z njenimi starši, Lamija še danes ne ve. Ženske in dekleta so po moriji odpeljali v drugo vas, a ne vseh. Starejše ženske nad 60 let so pobili. Nato so Lamijo skupaj z njeno sestro prepeljali v Mosul, tretje največje iraško mesto, ki je bilo takrat že trdno v rokah IS. Začela se je njena dvajset mesecev trajajoča trnova pot v ujetništvu in spolnem suženjstvu, ki si jo je nemogoče predstavljati.
V skladu z manifestom IS so vse jazidinje postale lastnina organizacije in njihove sužnje. V različnih zbirnih centrih so jih zbrali več tisoč in jih prodajali kot spolne sužnje svojim borcem po posebnih cenovnih seznamih in celo prek spletnih aplikacij. Okoli 80 odstotkov so jih prodali med borce, preostalo petino pa razdelili po njihovih vojaških oporiščih v Siriji in Iraku. Med njimi so bila tudi komaj devet ali deset let stara dekleta. Lamija je bila prvič prodana v prestolnico IS, v sirsko Rako, od koder je poskušala ubežati dvakrat. Nato so jo prodali moškemu v Mosul. Po dveh mesecih je ponovno zamenjala sužnjelastnika. Tokrat jo je kupil izdelovalec samomorilskih jopičev iz Mosula, ki mu je morala pomagati pri izdelavi peklenskih strojev za Islamsko državo. Nazadnje je prešla v lastništvo zdravnika Islamske države v Haviji na severu Iraka.
»Vsak dan so me mučili in kaznovali. Enako zločinsko so ravnali z mlajšimi dekleti. Otroke so jemali materam in jih poučevali, da bi se borili z njimi in ubijali svoje domače,« pravi Lamija. Po enem od pobegov, ko je poskušala zbežati z drugimi dekleti, ji je sodnik IS zagrozil s smrtjo ali pa da ji bodo odsekali noge. A Lamija mu je hrabro zabrusila, da ne bo nehala bežati, tudi če ji odsekajo noge.
Petič ji je pobeg uspel
Štirikrat je poskušala pobegniti peklu posilstev in sužnjelastništva. Štirikrat ji je spodletelo. »Vsakič ko so me ujeli, so me kaznovali. Enkrat me je preteplo sedem moških. Vsakič so me prodali naprej,« pripoveduje. Tako kot mnoge druge jazidinje je tudi sama razmišljala, da bi naredila samomor in se odrešila trpljenja. Enkrat si je prerezala žile. »Dobili so me in me takoj odpeljali v bolnišnico.« Kasneje je začela razmišljati, da si ne bo več poskušala vzeti življenja. Petič ji je vendarle uspelo pobegniti.
Nekatere ženske je njihovim družinam uspelo odkupiti, vendar po precej višji ceni, kot so bile prodane. Medtem ko je IS ženske med borce prodajal za 200 do 1500 dolarjev, so družine zanje morale odšteti 10.000 do 40.000 dolarjev. Lamiji je uspelo pobegniti s pomočjo tihotapcev, ki so jih plačali njeni sorodniki. Z dvema sojetnicama je ubežala proti območjem pod kurdskim nadzorom. Ko je njihov avto naletel na podstavljeno mino, so jo šrapneli skoraj povsem oslepeli. Imela je srečo. Obe sojetnici sta namreč umrli. »Še zdaj slišim krike,« pravi, medtem ko brazgotine na Lamijinem obrazu nemo pripovedujejo zgodbo silovite eksplozije. A te ne povedo nič o globini brazgotin v njeni duši.
Zatočišče je zdaj skupaj s sestrama in bratom našla v Nemčiji, kar je ponovno precejšnja sreča v primerjavi z usodo več kot tisoč jazidov, ki so po zaprtju zahodnobalkanske poti obtičali v grozovitih življenjskih razmerah na celinski Grčiji. Evropski parlament jo je lani z Nadio Murad, še eno jazidinjo, ki je bila spolna sužnja IS, razglasil za dobitnico nagrade Saharova za svobodo misli. Zdaj potuje po svetu in razlaga o grozodejstvih IS nad jazidi, ki so ga v Združenih narodih že opredelili kot genocid. »Nisem verjela, da bom lahko kdaj zbežala. Nisem verjela, da bom lahko kdaj razlagala o nevarnostih IS,« pravi. Mednarodno skupnost poziva, naj osvobojena območja jazidov postavi pod mednarodno zaščito. V ujetništvu IS naj bi bilo še okoli 3800 jazidskih žena in otrok.
