Zapustila sem ga le med štiriletnim prehodom iz dijakinje v profesorico. Pred tem sem bila med najstniki, ki so se vselili v novo šolo. Z mostom v njenem trebuhu. Strmeli smo v most, a ne dolgo. Most je zato, da greš čezenj. Ali da na njem postojiš in kratkovidno zamežikaš v onega MM iz tretje a. Na mostu se lahko izvrstno spogleduješ. Pa smo se. Na mostu lahko tudi izvajaš fizikalni poskus al' je kaj trden ta naš most, tako da po njem v natančno izračunanih razdaljah razpostaviš sošolce in jim dirigiraš poskakovanje. Most zaniha v trenutku, ko dvometrski profesor fizike pridrvi iz kabineta in brez vejice zarjove a ste čist zmešani pa saj vam nisem zato resonance razlagal da bi šolo podrli.
Vse to je v pastelnih tonih zakopano v moj spomin. Zdaj je ta most del mojega učiteljskega okolja. Most, na katerem me zaskrbi za mandlje naših dijakov. Si jih res temeljito preiskujejo. Most, na katerem z mojo najstniško hčerjo, enim redkih otrok, ki se ne sramuje javnega srečanja z učiteljsko mamo, vsaka s svojega konca mostu odigrava upočasnjeni posnetek srečanja matere in hčere, ki sta se našli po dolgih letih. Najstniško občinstvo pod mostom crkava od smeha, moji bolj intelektualni kolegi kajpak malo manj.
Most. Na njem sem se nedavno srečala z Emo, ki je napisala esej Mladost je norost. Objela sem jo, čeprav se tega menda ne sme. (Briga me. O tem bom kdaj še kaj napisala.) Esej je Ema najprej napisala za šolsko spletno stran. Kmalu ga je povzel eden od lokalnih časopisov, tisti, ki ga bereš ob jutranjem čokolešniku. Brala sem. Prvič. Drugič. Tretjič. Se prizadeto in hkrati olajšano zjokala. Ta punca čuti svet kot davno tega jaz, ki sem bila mlada v preminulem socializmu. To punco svet boli, kot je mene tedaj, v Eminih letih, in kot me boli še zdaj. Ta punca ima kasandrično preroško razsežnost, ki boli še bolj.
Emino pisanje, objavljeno tudi na teh straneh, je lokalno zelo odmevalo. Bolj kot moje, ki je poleg nekaj osamljenih naklonjenih odmevov ali očitkov, da se le hvalim, deležno le sršeče ignorance. Ema, ki ji prav ničesar ne manjka, blati šolo, je sikalo po gimnazijskih kuloarjih. Ko bo Ema odrasla, se bo zavedla, kako fletno ji je bilo nekdaj, je grmelo s prižnice. Bravo, Ema, zmigala si našo provinco in me opomnila, kaj je morda tudi moje poslanstvo.
Dosežkarstvo ali diagnoza
Več kot deset let mineva, odkar sem v prestižnem tiskanem mediju na prestižni lokaciji objavila svoj članek Mi ga pa timssamo (urednica je naslov hrabro ubranila pred lektorjem; slava ji). Kmalu zatem so me novi uredniki obrobili tja nekam pod gležnje pisem bralcev, kar je bilo razumeti kot slovo. Ob nekem neformalnem matematičnem zajtrku sem izvedela, da s svojim kritičnim pisanjem rušim maturo. Pisala sem, packa, o prirejanju rezultatov zunanjih preverjanj in o škodljivem vzbujanju lažne visoke samopodobe mladih Slovencev. Spodbodli so me rezultati raziskave TIMSS 2004, mednarodne raziskave trendov znanja matematike in naravoslovja, ki so za Slovence zaradi mizernih dosežkov pomenili alarm. Naši najstniki premalo znajo, matematike celo ne marajo, je pokazala raziskava. Ker sem se zelo nekorektno razpisala o cesarjevi razgaljenosti in za nameček oblikovala deset sarkastičnih načel slovenske prijazne šole, sem bila jutro po objavi izruvana iz tedaj všečnega medijskega polja.
Poljubna mednarodna raziskava in njeni rezultati se najbrž večine učiteljev ne dotaknejo. No, mene in še koga se. Zdaj, deset let kasneje, imam učiteljsko bisago bogatejšo kot tedaj. Ko sem brala rezultate raziskave TIMSS 2015, sem zavrisnila kot kak drugoligaški fuzbaler, ki je po letih garanja začel zadevati gole. Slovenski najstniki so splezali nad povprečje. Ne, ni šlo le za neke oddaljene neznane preverjance. Jaz sem jih poučevala. Nadzirala sem jih, ko so pisali preizkus, in timssova raziskovalka mi je gledala pod prste, da jim ja ne bi česa povedala. O, kakšni marsovci so bili med njimi. Lenuhi. Saboterji. A s humorjem, da te pobere. Reševali so nadpovprečno dobro, sem izvedela zdaj, ko so oni že drugo leto na fakultetah in jih figo briga zame.
Sledili so odzivi mojih bližnjih. Seveda znajo, kako ne bi, saj jih matraš do roba in čez. Kar poglej, kaj so slovenski najstniki napisali poleg rešitev nalog: matematiko najbrž res znajo, marajo je pa ne. In le petina meni, da jih učitelji poučujete z zavzetostjo. Torej najbrž tudi tebe ne marajo. Šah mat.
Matematika pesem. Matematika ljubezen.
Ne vdam se. Preveč sem vložila vase in v te male zverine, ki dajejo smisel vsemu, kar sem. Sama nisem bila bleščeča študentka matematike. Čutila sem pač več veselja do posluha, kot sem posluha imela. Moj diplomski mentor Niko Prijatelj je nepozabno kruto zavzdihnil nekaj kot oh, kolegica, je, kar je, bo le osem, sem mislil, da boste bolje znali, ampak vaša ljubezen do matematike je pa zares očitna. Čez leta mi je nekdo od dijakov rekel podobno: o, kakšne brezvezne reči se učimo, a jih prenašam samo zato, ker jih imate vi tako zelo radi.
Pa vendar. Le če si učitelj ne pripisuje samo-popolnosti, zori. Zato zdaj lahko povem zgodbo ali dve ali več in si domišljam, da nekateri dijaki pri mojih urah, kako perverzno zveni, uživajo. Naj me v tem trenutku zadene strela šolskega inšpektorja, ker so moja ustna ocenjevanja pogosto daleč od običajnih. Več kot tretjina dijakov se namreč odloča za svojstvene izzive. Za tak prikaz uporabe matematike v življenju, ki mu jaz nisem kos. Za teoretične izpeljave, s katerimi bi se lahko sama važila. Noro, kaj vse se jim zdi sprejemljivo. Nedavno sem po pouku zadržala šopek sedemnajstletnikov. »Takole na omejeno število parov oči: zakaj in čemu izbirate ta način, ki je nedvomno bolj naporen kot običajno ustno preverjanje teorija-naloga-naloga?« »Ker je to kratkočasno. In zanimivo. In smiselno.«
Luka se je lotil kosinusnega efekta. Policist meri hitrost ob cesti pod neničelnim kotom, zato radar izmeri napačno hitrost. Buljila sem v Lukove elektronske prosojnice, kakršnih sama nisem sposobna izdelati. Mičkeni animirani policisti ob cesti, simpatični, zmerno globonosni. Na prosojnici hiperpovezava na predpise o kaznih zaradi omejitve hitrosti. Seznam za las previsokih hitrosti, ki jih ima Lukov oče predvidene za svoj tempomat. Ne ne, saj ni to poanta mojega predavanja, ne bojte se, profesorica. Imam nauk za sošolce. Vozi varno in ne izgovarjaj se na kosinuse.
Lukovi sošolki Špeli sem ponudila izpeljavo računskih pravil za potence z racionalnimi eksponenti, ki so jo avtorji učbenika na moje globoko matematičarsko ogorčenje nadomestili s katekizmično aksiomatskim pristopom. En živ dolgčas je tole, je rekla Špela, ko mi je pokazala svoje izpeljave. Seveda je, ampak ti si tule edina, ki prenese matematično birokracijo, sem jo potrepljala. Izreke je včasih treba dokazovati z obilo dobre volje. Priti do trenutkov duhamornosti in jih preiti. Tvoj izziv je darilo, Špela. Pripravi dramo za sošolce. Ojej, dramo, ta bo težka. Za tri formule je uporabila tri barve. Plavala je na valovih treme in uspela. Njeni z vsemi žavbami namazani in sicer nič kaj obzirni sošolci so ji ob koncu dokaza zaploskali. In medve sva ob petih kvadratnih metrih tribarvnega dokaza zmagoslavno pozirali mobi paparacem.
Preroki in parabole
Matematika, prepletena z naravoslovjem. Z umetnostjo. Z vsem. Dan za dnem se čudim, kaj vse izbrskajo moje zverinice. Vsota vseh naravnih števil je minus ena dvanajstina, si lahko mislite? Vam pošljem povezavo na predavanje nekega Američana; jaz ne razumem skoraj nič, vi boste gotovo kaj. Pozno v noč sem medlela ob enem najboljših predavanj za telebane, segajočem od antičnega Zenona prek indijskega genija Ramanujana do astrofizike. Ste že videli oni video o milji števila pi??? Tistega, v katerem neki kekci razgrnejo miljo dolg print decimalk števila pi na letalsko pisto. Veter piha, oni pa odmotavajo kolut papirja na tla piste, z lopatami nametavajo kupčke peska nanj, da ga veter ne odnese, ob tem pa očarano najdevajo zanimive vzorce v zaporedju decimalk. Hudo. To morate videti, profesorica.
Jan je vse moje ure na videz prespal. Moj ekstravertiran pedagoški eros tako zdolgočasenega dijaka težko prenese. O, koliko bitk sem pretolkla z njim, vse zaman. A ga po nekaj letih še zdaj živo vidim, kako po koncu ure z desno roko megleno zamaknjeno briše tablo, s prsti leve roke pa drsi po svojem mobilniku. Ste nam tole hoteli pokazati? Sem nekaj malega sprogramiral. V osrčju ekrana neskončni dvojni stožec. Pridrvi ravnina in ga vuššš prereže. Nastane krožnica. Nato še elipsa. Hiperbola. Parabola. S komentarji. Enačbami. Smem to obdržati? Pa dajte. Splet premore marsikaj, a Janovih stožnic ne preseže.
Imam hčer pesnico. Tudi njo, kot že oba sinova poprej, poučuje matematičarka z jeklenimi živci, nujnimi glede na naše gene. Naj imajo milosrčno ali kregavsasto obdobje, lase čez pol obraza ali zabrito lobanjo, ona ne trzne. Še več, reče, da imajo pač izrazito osebno noto. Da pa je bila Pavli – pesnici omogočena predstavitev povezave med pesniško in matematično podobo elipse, presega tesne šolske ograde. S hčerjo sva algebrsko izpeljavo, ki vodi v neenakost y2 < 2px, preigrali podolgem in počez. Zaradi te neenakosti elipsa pomeni umanjkanje, izpust. Neki elipsin kvadrat je ploščinsko manjši od nekega njenega pravokotnika. Vse je narisala, napisala, pripravila za projekcijo sošolcem. Dodala še parabolo in hiperbolo. Stari Grki so vse povezovali z vsem in med drugim prepletli stožnice z retoričnimi figurami in literarnimi zvrstmi. To je do zdaj edini gimnazijski drobec matematike, ob katerem sem v kakem svojih otrok začutila kanec ljubečega zanimanja. Za hip je veljalo kakršna mati, taka hči. Elipsa, več kot elipsa. (No, to sta elipsi.)
Mora. Mara.
Da mladina danes mora, mora, mora, je pisala Ema v eseju, ki me je tako zadel in prizadel. S to mladino sem podpisala enostransko pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Kot generacija prej z menoj. Daj naprej v najbolj neizprosni obliki. Ampak mladina danes tudi mara, mara, mara. Mara umetnost. Mara naravoslovje. Je vedoželjna. Radovedna. Duhovita s krepkim ščepcem samoironije. Z obilo razumevanja za primanjkljaje odraslih. Včerajšnjo nepozabno uro, med katero sem ga krepko biksala, čim prej pozabite, sem zamoledovala v tretji be. Ah dajte no, profesorica, vsak ima kdaj tak dan, so me obstopili.
O empatiji teče beseda. Tekla bo še kdaj, več kot le odstavek. Dnevnikov kolumnist, iskrivo označen kot strokovnjak za hudodelstva, je v svojem nedavnem zapisu pozival k spodbujanju empatije pri politikih. Naj prevedem, kar se mu je zapisalo: empatija naj bo, pa čeprav z mrvico (moji dijaki pa v akcijo). Empatija pri politikih morda že. Pri učiteljih nikakor. Niti z mrvico. Empatična razredničarka je v Razrednem sovražniku potegnila kratko. Dijaki je niso izžvižgali. Ignorirali so jo, kar je huje. Ko zagrabi empatija mene, in zagrabi me vsak dan, me ne ignorirajo. Ko bi me vsaj. Obstaja namreč hujša pretnja. Da sem neprofesionalna, ker sem se na maturi dotaknila tresoče se dijakinje, so govorile oči nikoli grešečega kolega. Moji neprofesionalni objemi, ki so me jih naučile mlade generacije, mene, ki v svoj osebni prostor spustim le malokoga, me bodo morda drago stali. Pa kaj, pravijo moji dijaki, po vseh teh letih si pa že lahko malo več upate. Le ker ste, kakršni ste, ste nam bliže, mi pa zato toliko in tako radi znamo.
Most sredi stavbe morda ni tako prismuknjena zamisel. Most poljubov, most objemov, most nasmehov. Resonanca upanja. Resonanca zaupanja. Zate, Ema, in za vse ranjene eme z našega mosta je vzniknila pesem. In le strokovnjak za hudodelstva lahko presodi, ali sodi v kak Indeks Prohibitorum.
Deklica moja, naj te objamem.
Deklica moja, naj te pozibljem.
Deklica moja, naj s tabo se zjočem.
Marta Zabret poučuje matematiko na Gimnaziji in srednji šoli Rudolfa Maistra v Kamniku.
