Ne glejmo jim v oči

Pogledam ti v oči, sestra, in nato te iz šotora, kjer čakaš na registracijo, v temi pospremim do stranišča. Betežna si, racaje se opiraš se moj komolec in se drgneš ob moj rdeči odsevni jopič, molčiš, jaz momljam nekaj, kar naj bi zvenelo pomirjujoče. Ogrnjena v odejo se zdrenjaš v notranjost kabine. Moja prva si v tej prostovoljski noči na obmejni policijski postaji. Veriga razsvetljenih avtobusov s sedeži, ovitimi v polivinil, čaka nate in na tvoje, da vas prepeljejo na obmejno policijsko postajo na drugi konec naše male države in te podajo korak dlje proti kdo ve katerim sanjam, ki se druge za drugimi utapljajo v blatnih nočeh. Kot pri igri telefonček si vas podajamo od enega mejnega ušesa do drugega, z vse bolj popačenim sporočilom, vi pa potujete kot brezoblična gmota skozi tisočkilometrsko nedelujočo špedicijsko postajo, iz prekata v prekat bolj malodušni, bolj umazani, bolj ubiti.

Bratje, pogledam vam v oči, vsem trem, starim kakih petnajst, dvanajst in deset let, si popravim masko, ki mi pokriva nos in usta, pomignem proti najbližjemu kupu smeti in začnemo pospravljati. Kakšno ločevanje odpadkov neki, ko imamo časa le kako uro do prihoda naslednje skupine; eden z metlo grabi na kup prazne ribje pločevinke, plenice, plastenke, ogrizke, cuclje z otroških stekleničk, odvržena mokra oblačila, drugi, prav tako z metlo, rine, kar je mogoče, na lopato tretjega, ta meče smeti v vrečo, ki jo držim jaz, četrta v navezi. Večje smeti grabimo z rokami, smo sestra in bratje, združeni v svinjariji. Tedaj pokažete zaščitne rokavice na mojih rokah, pa jih prinesem še za vas. Čez nekaj minut že pokamo od smetiščnega humorja. Za pol ure pozabíte, bratje, da niste prostovoljci s toplim domom kot jaz, da ste trije rodni bratje na poti s ciljem, ki ga pozna le Alah, pozabíte, da so vaš bolni mali brat in starša že tri dni v bolnišnici, vi pa tule malicate konzervirane sardine ter čistite za seboj in za neznanci, ki so jih že pogoltnili avtobusi in vlaki, usmerjeni v deželo Nije.

Zvežem ogromno vrečo smeti in jo zaženem ob druge pred halo, ki že pričakuje nove prenočevalce. Nato stopim do skupine policistov, snamem masko, se zazrem v oči sestre policistke in jo prosim za dim, samo za en dim. Ne, ne kadim, rečem na ponujeno celo cigareto, le en dim potrebujem, en dim, potem grem spet med smeti.

V kratkem odmoru med čiščenjem in prihodom naslednje skupine poiščem zrcalo, se zazrem v oči sebi in zagledam sestro, ki je ne poznam. Ima razmazano ličilo in v pogledu nekaj divjega. Njen vonj jo obdaja kot srhljiva smradna avra. Neopisljiv vonj je to, vonj meseca potovanja brez možnosti umivanja in preoblačenja, pomnoženega s tisoč krat tisoč, vonj odvrženih smeti, prepojenih z blatom, dežjem in urinom, vonj smeti, gorečih za iluzijo svetlobe in toplote, vonj neumetniške instalacije, ki zrcali odvrženo brezupno preteklost in nepomembnost spomina na postaje ob poti.

* * *

Kakih sto petdeset jih bomo nastanili v halo, pove vodja nočne izmene. Naš glavni brat je in svoje neuke sestre prostovoljke svari pred nerodnostmi, ki se jih zagreši iz sočutja. Dobro me poslušajte: najprej jih čakata hitri pregled in popis, nato iščite oblačila in obutev zanje, vsakemu ponudite hrano in vodo, zdravstvena ordinacija je tamle, vsakogar, ki ga pospremite tja, počakajte in ga privedite tudi nazaj. In pomnite: česar ne morete ponuditi vsem, ne ponujajte, ker to vodi v kaos. Neka struktura mora biti, sicer vse uide čez rob.

Stopim do ograje pred halo. Filmsko lep obraz mladega moškega z valovitimi svetlo rjavimi lasmi je že tretjič ob njej. Njegove oči so odločne, že tretjič me pošlje po odeje za ženo in kopico otrok. Ne, otroka ne morem pokriti s tem, umazano je, reče. Seveda je umazano, saj po odhodu prejšnje skupine ni bilo časa za čiščenje ali zamenjavo odej. Iz skladišča prinesem dve čisti odejici, spomnim se še na kup kolikor toliko čistih ogromnih odej v sprejemnem šotoru in odidem po eno od njih. Družina poleže po ležalnikih in zaspi, oče kadi pred halo in se pomenkuje z nekaj drugimi očeti. Nato odidejo tudi oni spat. Mene pošlje počivat sestra filozofinja, ki je organizirala naše nočno dežurstvo; tri učiteljice, dva medicinca in dve veliki škatli čevljev smo se pripeljali v istem avtu in jutri zjutraj se bomo brez škatel vrnili. Naši čevlji poidejo skoraj v trenutku; na hodniku policijske postaje osuplo zremo v preostalo ponudbo: salonarje, plesne čevlje in sandale, ki so jih ljudje namenili blatu evropskih begunskih poti.

Pol štirih zjutraj je, ko me prebudi pogovor o pretovarjanju vode in jabolk v gasilsko prikolico, kmalu zatem preštevamo in prenašamo plastenke in jabolka. Ob tem nekdo od prostovoljcev omeni onih dva tisoč na drugi strani ograje. Ne razumem ničesar. Katera ograja, katerih dva tisoč? Počivat sem odšla v prepričanju, da je v hali poskrbljeno za vse, pripeljane to noč. Tule okrog postaje zaviješ in greš do travnika, me poučijo. In grem okrog postaje in mimo gruče policistov in zaplavam v megleno preddverje onostranstva. Oči brata vojaka na čistini med dvema sektorjema me opogumijo, da odidem do konca koridorja. Vojak je, tako kot ostali, v neprebojnem jopiču in pred seboj drži ščit. Nisem junakinja, sploh pa se prostovoljno ne podajam v množico. Sestri filozofinji sem že nekajkrat potožila, da me hromi strah pred gnečo. Tokrat le zaradi prisotnosti policistov in vojakov ne zbežim.

Vsaj iz desetih smeri slišim otroški jok. Lady, please, this child hot. Izmenjam si dolg pogled z materjo in prejmem zvedav pogled dobro leto starega otroka. Povprašam vojake, kaj naj storim. Ti me napotijo do policistov, kjer mi poveljujoči dovoli, da žensko z otrokom pospremim s travnika okrog postaje v ambulanto. Vrata ambulante se zaprejo in takoj odprejo, skoznja pridrvita dve prostovoljki in se minuto zatem vrneta s kupom oblačil. Kasneje izvem, da sta najpogostejša prva pomoč malčkom previjanje, včasih po nekaj dneh, ter preoblačenje mokrih in umazanih oblačil. Kaj je zdravnica še ugotovila, ne sprašujem, z mamo in otrokom mehansko odidem nazaj do blatnega travnika, do ograje, mimo vojakov; medtem ko mama pleza čez ograjo, otrok joče v mojem naročju, ko mama sestopi med speča telesa, ji podam otroka, sama sebe slišim zaželeti dobro spanje in se zgrozim nad nehotenim sarkazmom.

Lady, here. Bratove mirne in razumne oči se ujemajo s pojočo angleščino. Iz Irana smo, midva z ženo in dva otroka, tale z vročino ima osem let, drugi je še majhen. Vprašam po cilju. Nemčija, Švedska? Vseeno mi je, tudi če ostanem kar tu, da le najdem delo in človeka vredno življenje. Med hojo me pobič drži za roko. Molči. Njegov pogled razodeva presunljivo odraslo dojemanje vsega. V skladišču poiščemo tople hlače, čevlje in pulover; bunda in kapa sta še uporabni. Obisk pri zdravniku je morda le pretveza, pa kaj. Spet nazaj v noč, na blatni travnik. Dani se, skupina moških prosi za čaj. Odgovorim, kot sem se naučila odgovarjati že po nekaj urah, da ne morem obljubiti čaja, ker ga ne moremo zagotoviti za vse, da pa je morda možno pripraviti toplo mleko za najmlajše.

* * *

Ob prihodu v prostovoljsko bazo se zlomim in vodji izmene komaj razumljivo odhlipam nekaj o mleku. Pristopi predstavnica Rdečega križa, sama mati štirih otrok, ki že več dni razmišlja o delitvi mleka med dojenčke. Pa dajta, reče vodja, povejta, kako bosta to naredili, da bo za vse. Če ni za vse, je bolje nič, nama spet pove prvi aksiom. Najin predlog je sprejemljiv. Zamešamo mleko v prahu v vročo vodo petlitrskega lonca, vzamemo zajemalko s seboj na travnik in tam kažemo ljudem škatlo, v kateri je bil mlečni prah, ter mleko nalivamo le v stekleničke, ki jih imajo ljudje pri sebi. V stekleničke, kosmate od večdnevne nepomitosti. Tako izpraznimo dva lonca, tretjega podelimo v navadne plastenke in ne gledamo več, kdo pije iz njih. Osem zjutraj je, prvi prekat travnika se prazni ter odhaja na registracijo, delitev hrane in na pot, drugi bo dobil hrano še pred odhodom s travnika, takoj ko bo mogoče. Naše bratstvo-sestrstvo je bilo, če je verjeti obljubam, zadnje na tem travniku, ki ga je ruša zapustila že ob prvem ograjenem otroškem joku.

* * *

Slečem jopič in ga predam svoji naslednici, ki začenja dvanajsturno izmeno. Na poti proti domu, ko potujemo vsak svojemu toplemu tušu, svoji čisti posteljnini in svoji topli juhi naproti, se nam oči zapirajo od utrujenosti. Poskušamo urediti vtise, razmišljamo o sistemskih rešitvah, vendar pridemo največ do zametka usklajenih stališč. Zedinimo se, da smo sebi in drugim dolgovali to noč, po kateri ne bomo nikoli več isti kot prej.

Ne vem, kako je ostanek dneva minil ostalim štirim potnikom našega avtomobila. Sama sem ga kot najšibkejši člen preblodila med spanjem, bruhanjem in jokom. Morda res ne bi smela gledati v vse tiste oči. Ali pa bi morala gledati vanje vsak dan.