Na ta način sem pri kakih enajstih letih uspešno uvedla svojega mlajšega brata v zahtevno mistiko časovnih ulomkov. (Kljub splošnemu razumevanju oznake »četrt na dve« se je za čas našega družinskega kosila uveljavila fraza »med eno in drugo uro«. V veljavo je stopila, ko je nekega popoldneva oče prišel na kosilo ob pol šestih in suvereno trdil, da je to v skladu z dogovorom.)
Oziranje čez ramo
Četrtine so zveste spremljevalke časa. Na četrtine je v zavesti srednješolskega učitelja razdeljen tudi čas od prvega julija do zadnjega avgusta. Začne se z iztekom mature in popravnimi izpiti. Stresen in s čustvi nabit čas je to, dijaki in učitelji smo utrujeni in siti drug drugega, umirjena komunikacija zahteva zadnje atome moči. Končno dijaki odidejo na počitnice, učitelji pa začnemo urejati predale v učilnicah in svojih glavah, vsaj tiste, ki si jih upamo odpreti.
Ko sredi julija bije četrt na september, zadonijo rezultati mature. Z njimi za učitelja nastopi čas obračuna. »Ne žri se, Marta. Namesto njih se nisi mogla učiti. Če so se odločili, da bodo z bistrostjo in brez učenja pristali na trojki, jih nič na svetu ne premakne. Morda bi jih zvlekla na štirico, če bi jih stisnila na grd način. Več je vredno, da se razhajate brez grenkobe,« me je letos tolažila razredničarka tropa luftarjev. S tem je prilila olja na ogenj, saj me je opomnila, da so me dolga leta poučevanja iz stroge in načelne začetnice obrusila, kaj obrusila, obklesala v precej blažjo različico, ki si utopično želi odkriti neboleče nadomestilo za krepelce prisile. Morda bi morala bolj pogosto brati svoje stare članke, v katerih sem rohnela proti crkljanju telesno odraslih in duhovno nedozorelih mladostnikov.
Od srede julija do srede avgusta se pretehtavanje preteklega šolskega leta unese. V letih mlade družine je ta čas zame pomenil polno zaposlenost telesa in duha z domačimi otroki. Iz šolskega hrupa sem čofnila v domači živžav. Zdaj so otroci veliki in si lahko privoščim tihoto in molk. Zgodovina se je postavila na glavo. Ko je davno tega mojemu takrat petletnemu sinu zaradi pogostih in nevarnih napadov laringitisa zdravnica prigovarjala, naj malo manj kriči, je njeno priporočilo prekrstil v »tišno dieto«, terapijo, ki bi jo bilo treba patentirati.
Letos sem večino učiteljskega kolektivnega dopusta premolčala. Med vročinskim valom najprej v hladu zatemnjenega stanovanja, nato nekaj dni ob morju pod krošnjami dreves. Tako vroče je bilo, da sem premikanje ob morski obali omejila na dvajsetmetrski sprehod od očiščujočega spanja brez sanj pod borovcem do dremeža ob vznožju črničevja. Moja tašča uporablja za to povsem uglašeno stanje narave in duha neprevedljiv izraz mirvana, z m na začetku.
Besede, besede. Učiteljice najbrž oddajamo nekakšen logomon, kemični signal, ki privablja roje besed. Letos sem posegla po radikalnem repelentu in za šest dni odšla na duhovne vaje v tišini. Moje znance je skoraj pobralo od krohota, ko so izvedeli, kam se odpravljam: Marta da bo cel teden tiho, to že ne bo šlo. Pa je šlo. Molčala sem, a osamljena nisem bila. Več kot pol udeleženk moje skupine je bilo učiteljic. Množica žensk, ki služi svoj kruh z govorjenjem, je počitniški regres porabila za molčanje. Kaj se nam je pletlo v mislih, ko smo se uglaševale v skupni mir, lahko le domnevam.
Precej tihih ur sem namenila inventuri besed, ki sem jih v letu dni izgovorila za katedrom in jim moji znanci pravijo »tvoje tja v en dan čvekanje za naš denar«. Najbistrejšim gimnazijcem sem s tisoči besed in znakov odpirala prehod v čarobnost infinitezimalnega računa. Se je splačalo? Na stotine besed sem namenila astralni deklici, ki se je po dveh letih šolanja na prestižni gimnaziji zatekla v zavetje naše šole. Je bilo vredno? Globoko v meni je bilanca izgovorjenih besed kljub nezmožnosti materialnega ovrednotenja pozitivna.
Po tednu dni v tihoti je vrnitev v običajni ognjemet besed, ki jih ljudje hrupno in po nemarnem vsevprek razmetavamo, izzvala globoko otožnost. Blagodejno je bilo napolniti nahrbtnik z najnujnejšim in poromati tri dni hoda od doma. »Menda si za vaša dolga samotna pešačenja nahrbtnik izposojate. No, zdaj imate svojega,« so svoje darilo komentirali dijaki, ki me poznajo bolje, kot se poznam sama. Kot bi mi želeli sporočiti, da je tudi njihovo šolanje breme, za katerega se sama odločim, kako težko bo in kdaj ga bom odložila.
Pogled, uprt naprej
Velikošmarensko pritrkavanje sredi avgusta oznani tri četrt na september in vrnitev h konferencam, seminarjem in izpitom. Drugi roki popravnih izpitov in mature so še zadnja bojna linija preteklega šolskega leta. Za njo učna poljana na novo ozeleni in pozabi na prelite solze, znoj in ogolele zaplate lenobe. Tla v šoli so očiščena in premazana, hodniki dišijo po svežem oplesku, v telovadnici, v kateri je do letos zamakalo s stropa in tal, se te dni namesto dijakov potijo obrtniki. Ravnateljev dopust je bil tudi letos kratek. Trdo delo preteklih let se je obrestovalo. V isti šolski stavbi sobivajo gimnazijci in dijaki dveh strokovnih šol ter iščejo povezanost v različnosti. Septembra k nam vstopa množica dijakov, ki bo naš kruh v naslednjih letih. Drobtinic bo dovolj. Ena glava, ena državna drobtinica. Za zabelo moramo poskrbeti sami.
V zadnjem tednu avgusta vsak od nas išče svoj glas, tako tisti, ki smo proste dneve premolčali, kot tisti, ki so jih napolnili z besedami. Šolo preplavijo dijaki skorajšnjih prvih letnikov, ki se z osvežitvenim tečajem angleščine ogrevajo za pouk in drug za drugega. Učitelji med obveznostmi drugega roka mature iščemo časovna okna za zadnje priprave na zagon novega šolskega leta. Lično zlagamo papirnate in elektronske »kupčke«. Spominjajo na čista in zlikana oblačila, ki ob postelji čakajo, da zjutraj smuknemo vanje. Pred leti smo se, nekateri navdušeno, drugi skeptično ali ravnodušno, a vsi uspešno privadili elektronskim pomagalom pri vodenju šolske administracije. Ob uvajanju e-redovalnice in e-dnevnika smo se najbolje znašli tisti, ki smo upoštevali zlata dijaška načela luftanja:
1. Vsak dan se naúči le tisto, v kar te prisili splet okoliščin.
2. Ne bodi prvi; počakaj, da začne kdo drug, in opazuj, kako odpravlja svoje napake.
3. Marsikaj se uredi samo od sebe, ker za to poskrbijo drugi.
Pa naj še kdo reče, da dijaki niso prepolni modrosti; v časih, ko nas preplavlja val iskrene ali sprenevedave energetske varčnosti.
Nekaj novega storim
»Veš, katera je ena od odlik učiteljskega poklica? Skoraj popolna prekinitev med zaporednima poslovnima sezonama. Vsakoletna možnost novega začetka. Vsako jesen lahko začneš na novo, drugače, boljše,« mi je dal misliti prijatelj, zasebnik, ki niti med dopustom ne more uiti krempljem tržišča. V tržni jezik tretjega tisočletja mu je uspelo prevesti skoraj tri tisoč let staro tolažbo. »Ne spominjajte se prejšnjih reči, ne mislite na nekdanje reči. Glejte, nekaj novega storim, zdaj klije, mar ne opazite? Da, speljal bom pot skozi puščavo in reke skozi pustinjo.« (Iz 43, 18-19) Prvi september je naša polnoč, prelom v nov začetek.
Še malo, in čas do novega šolskega začetka bom merila v urah in ne več v dnevih. Poletne četrtine se bodo iztekle. V torek bodo mene, svojo razredničarko, in svoje krhke sošolke obstopili hrusti, ki za tretjo B niti slišati ne bodo več hoteli. Pričelo se bo leto četrte B, ki je edina vredna omembe. Pozabite na ono iz preteklosti in ne mislite na tisto iz prihodnosti, mi smo tukaj in zdaj, to je naš trenutek, končno smo ta glavni na šoli. Zajela bom sapo in zažgolela: »Naš grški maturanc je samo še lep, za mnoge že v trenutku nastanka meglen spomin. Ej, vi tamle zadaj, to ni smešno. Saj ste slišali ladijsko sireno, ko smo izpluli iz Patrasa proti Anconi. Tedaj, ob tri četrt na vašo maturo, vam je odtrobilo. Zdaj gre zares.«
