Strategija je preprosta. »Ni važno, katera stranka ima večino v vladi, važno je, da ljudje nadzorujejo vlado,« pravilno ugotavlja Donald Trump. Najprej je treba ugotoviti, da običajni delavni Evropejci od Varšave do Zagreba in od Sofije do Haaga ječijo pod pezo svojih nacionalnih elit in njihovih birokratskih zaveznikov v evropskih institucijah. Kako sijajno bi v evropskih jezikih zvenel stavek »predolgo je majhna skupina ljudi v prestolnicah pobirala vse koristi od oblasti, medtem ko so ljudje plačevali visoko ceno«.
Z nekaj dobre volje in božje pomoči je treba razložiti, da bo v razbiti Evropi nacionalnih držav še slabše. Dovolj je pogledati iz Nove Gorice proti Prekmurju, kjer »ruševine podjetij stojijo kot nagrobniki na pokopališču«, medtem ko so gangsterji ukradli vse bogastvo in uničili nerealizirani potencial. »Drugo za drugo so tovarne zaprli in jih preselili v tujino, ne da bi sploh pomislili na množice delavcev, ki so ostali brez dela,« nas uči Trump.
In prav ima. Nikjer kristjan ne more več dobiti spodobne zaposlitve, polovica prebivalstva je prisiljena delati z izkoriščevalskimi pogodbami za sramotno nizke mezde. Evropskim delavcem je treba vrniti spodobna delovna mesta in socialno državo, ki so jo elite uničile, da bi državne institucije izrabile za prisvajanje dobička. Socialna država blagostanja in varnosti je bila obljuba, ki je iz Evropske unije naredila najprivlačnejšo družbo na svetu. Tako kot Trumpovi Američani tudi Evropejci »hočejo sijajne šole za svoje otroke, varne soseske za svoje družine in dobre službe zase. To so pravične in razumne zahteve odgovorne javnosti.«
Druga lekcija. Evropa na prvem mestu. Ima 510 milijonov prebivalcev in ustvari skoraj četrtino bruto domačega proizvoda vsega sveta. Ja, ja, več kot Združene države Amerike, ki zaostajajo za dva tisoč milijard dolarjev. Evropa ima tudi skoraj dvesto milijonov prebivalcev več kot ZDA. Kljub napadom ima Evropa še vedno sijajen javni šolski sitem in spodobno javno zdravstvo. Z nekaj korekcijami degeneracije zadnjih dvajsetih let, ko so elite sistematično uničevale oboje, ima Evropa ponovno še vedno najboljše javne šole in bolnišnice na svetu. Kdo je torej prvi? Mi smo prvi. Zato je logično, da moramo biti na prvem mestu.
Tretja lekcija. Tujci so nasprotniki. Ni logično, da tako razsežna in sijajna pokrajina, ki gre od Karelije do Cipra, ne zmore poskrbeti niti za lastno obrambo. Poljska, ki bo po odhodu Velike Britanije peta največja evropska država, je ravnokar z vsemi častmi sprejela prvo enoto ameriških marincev, da jo bodo ščitili pred Rusi. Amerika pa je ravnokar na ves glas razglasila, da hoče zavzeti naše prvo mesto in da bo skrbela samo za svoje strateške interese. Tako ne gre. Poljaki ne znajo braniti samih sebe in ne morejo zaupati evropski vojski, da jih bo branila.
Razlog je preprost. Ni nobene evropske vojske, ampak zgolj pomožne enote ameriških oboroženih sil. Donald Trump ima prav. Nato je zastarela in predraga obrambna organizacija, v Evropi nima kaj početi. Najbogatejša celina na svetu si mora omisliti najmočnejšo vojsko na svetu. Nobenega razloga ni, da za lastno obrambo najema ameriško vojsko. Kdor je v dvomih, naj ne pozabi, da je Donald Trump vrhovni poveljnik marincev, ki zdaj branijo vzhodno mejo EU.
Na jugu je še hujše. S Turčijo je Nemčija podpisala sporazum, s katerim ta članica Nata brani južno evropsko mejo pred begunci iz Sirije. To je ista Turčija, ki z vpletenostjo v vojno v Siriji sili prebivalstvo v begunstvo. Turčija ima drugo najmočnejšo vojsko v Natu. Niti po naključju na tako visokem mestu ni katera od evropskih držav. To najbrž pojasnjuje dejstvo, da turška vojska okupira Severni Ciper, ki je teoretično del ozemlja Evropske unije. Na otoku sta tudi dve britanski vojaški oporišči še iz časov, ko je bil Ciper kolonija. Ko Veliki Britaniji uspe oditi iz EU, bo suvereno evropsko ozemlje pod okupacijo dveh tujih vojsk. Logično, ko pa Evropa nima voditeljev, ki bi znali poskrbeti vsaj za integriteto njenega ozemlja. Rusiji, ki je zavzela ozemlje nečlanice, so nabili ekonomske sankcije, Turčija, ki zaseda ozemlje EU, pa je podpisala trgovinski sporazum in sporazum o obrambi evropskih meja.
Četrta lekcija. Ko je Evropa združena, je nič ne more ustaviti. Ko je spričkana sama s sabo, ne zmore razrešiti niti dolžniške krize države z desetimi milijoni prebivalcev in začne postavljati žičnate ograje tam, kjer je deset let prej ukinila meje za prost pretok kapitala, blaga in ljudi. Kako lepo bi bilo slišati evropskega politika, ki bi z Akropole v razumljivem jeziku tako kot Trump rjovel, da imamo Evropejci »eno skupno srce, en dom in eno veličastno usodo«.
Peta lekcija. Begunci. Ob vsem zgoraj je to najmanjši problem, ki ga Evropska unija ima.
