Gene Cernan niti v Združenih državah ni bil preveč znan, v Evropi pa so zanj slišali le redki. Njegova smrt ni bila niti za časopise, kaj šele za naslovnice, ki jih je zavzel predsednik Trump. A vendar bo letos malo smrti ljudi, katerih gluha tišina bo prekrila hrup novega, Trumpovega obdobja. Prav tako kot je bilo malo obdobij, katerih gluha, zamolkla tišina je prekrila kako človeško življenje tako, kot je 20. stoletje na koncu tiho prekrilo Cernanovo.
Eugene Gene Cernan je v to neusmiljeno zgodovino vstopil tiho, skozi zadnja vrata, 14. decembra 1972, in to z nekim običajnim malo daljšim sprehodom. Potem ko je več kot sedem ur ponoči taval in zbiral nekakšno kamenje, je pokleknil in v prašna tla zapisal začetnici imena svoje devetletne hčerke Tracy, nato pa se po radijski zvezi javil prijatelju Bobu Parkerju v Houston: »Za nekaj časa odhajam domov, upajmo, da ne za dolgo. Odhajamo tako, kot smo prišli, a enkrat se bomo vrnili sem, z mirom in upanjem za vse človeštvo.« Potem se je povzpel po ozkih stopnicah in zaprl vrata za seboj.
Tako se je pred petinštiridesetimi leti, 14. januarja 1972, ob pol petih zjutraj končala misija Apolla 17, zadnja v enajstletni zgodovini vesoljskega programa Apollo in do danes zadnja odprava na Luno. Stotnik Eugene Andrew Cernan, poveljnik tričlanske posadke Apolla 17, je tako ostal zapisan kot zadnji človek, ki je hodil po Luni.
A že tedaj to ni bila bogve kako izjemna novica. Vietnamska delegacija je v Parizu zapustila mirovna pogajanja, predsednik Richard Nixon je v Hanoj poslal ultimat in zagrozil z bombami, če se v roku dvainsedemdesetih ur ne vrnejo za pogajalsko mizo, in svet je namesto v nebo – kjer so čakali poveljniški modul America s trojico zadnjih astronavtov na Luni – gledal proti Vietnamu. Človek na Luni med drugim že zdavnaj ni bil več novica. Odkar je Neil Armstrong tri leta prej naredil tisti »mali korak za človeka, a velikanski za človeštvo«, je bil Cernan tam že dvanajsti človek: Zemljin satelit je postal kot sprehajališče, do takrat je bilo na Luni več ljudi kot na himalajskem vrhu Anapurna, in še en sprehajalec po Luni pravzaprav nikogar ni zanimal.
Od vse zgodovinske misije Apolla 17 so tako ostali samo tista znana fotografija zemeljske krogle – The Blue Marble, menda najbolj reproducirana fotografija v zgodovini – začetnici male Tracy Cernan v prahu Lunine doline Taurus-Littrow in besede njenega očeta: »Enkrat se bomo vrnili sem, z mirom in upanjem za vse človeštvo.« Zgodovina si je sicer bolj zapomnila znameniti stavek njegove žene Barbare Jean: »Če misliš, da je težko oditi na Luno, poskušaj ostati doma.«
Tracy ima danes, hvala za vprašanje, štiriinpetdeset let, a po njenem očetu človeška noga ni več stopila na Luno. Tedaj nihče ni mogel pomisliti, da bo tako. Če pa je kdo že verjel, da se v naslednjih petinštiridesetih letih nihče več ne bo sprehajal po Luni, je to lahko mislil le, če je bil prepričan, da se bomo do leta 2017 sprehajali po Marsu in da Luna nikomur več ne bo zanimiva. To je bil čas vedrega znanstvenega optimizma, znanost je korakala s tistimi velikanskimi Armstrongovimi koraki, presajali smo človeška srca, delali »otroke iz epruvete« in leteli z nadzvočnimi potniškimi letali, Tracy, jaz in milijoni najinih vrstnikov pa smo komaj čakali naslednjih petinštirideset let, da bomo v rdeči prah na Marsu zapisali začetnici svojih otrok.
Petinštirideset let pozneje je družina tiho pokopala Gena Cernana, človeka, ki se ga že dolgo nihče več ni spominjal. Novinarji in kamere so bili v Washingtonu, na inavguraciji predsednika Trumpa in na slovesnem odprtju nove dobe, v kateri po nekaterih raziskavah celo četrtina Američanov misli, da človek nikoli ni bil na Luni in da je bila vse to zarota ameriške vlade, pripravljena in posneta nekje v puščavi Nevade. Če mislite, da je to strašno, vam povem, kaj je res strašno: v vseh podobnih raziskavah je približno dvakrat več častilcev teorij zarote med mladimi, starimi od petnajst do trideset let, kot med nami, starejšimi.
Danes, petinštirideset let pozneje, sta internet in youtube polna člankov, študij in filmov, ki ponujajo dokaze, da je Zemlja ravna plošča. Več kot polovica Američanov ni nikoli slišala niti za Neila Armstronga, kaj šele za Cernana: znanstvena zvezda našega časa je David Icke, ki ima množično obiskana predavanja o globalni zaroti ljudi plazilcev. V vrtcih in šolah po vsem svetu so se spet pojavile epidemije že zdavnaj izkoreninjenih bolezni, ker starši v strahu pred satanovim pečatom iz Knjige Razodetja nočejo cepiti svojih otrok. Danes, petinštirideset let pozneje, nekateri mislijo, da so »otroci iz epruvete« norčevanje iz Boga in smrtni greh.
Petinštirideset let pred Cernanovim sprehodom življenja je Charles Lindbergh leta 1927 s svojim zgodovinskim čezatlantskim letom od New Yorka do Pariza odprl pot prihodnosti, v kateri bo človek enkrat letel na Luno. Danes, petinštirideset let po njegovi vrnitvi z Lune, prestrašeni ljudje po vsem svetu panično fotografirajo letala, ki za seboj na nebu puščajo kondenzacijsko sled.
»Upanje za človeštvo«, kot se zdi, je ostalo v tistih Cernanovih besedah, zadnjih človekovih besedah, izgovorjenih na Luni.
