To je bil rutinski opravek za igralce športnih stav, Francija je bila s poljskimi gostitelji že vpisana v polfinale in samo nekakšen povsem neverjeten razplet bi lahko tja zrinil norveške outsiderje in opotekajoče se Hrvate, ki so imeli eno zmago in nedosegljivih petnajst manj v gol razliki od Francozov. Zgoditi se je moral matematično nemogoči čudež – pravzaprav celo dva: naprej bi Norvežani, ki nikoli v vsej svoji zgodovini niso ničesar osvojili, morali premagati strašno Francijo – tedanje evropske, svetovne in olimpijske prvake! – potem pa bi morala Hrvaška tisti velikanski manko v gol razliki nadoknaditi proti močni in zagnani Poljski, ki jo je povozila leto dni prej na svetovnem prvenstvu v Katarju in ki je tokrat igrala pred svojimi navijači.
Poznam jih veliko, ki zaradi tega tisto sredo sploh niso gledali prenosa. Poznam jih veliko, ki zaradi tega še dandanes ne verjamejo, da se je to res zgodilo. »Čudež v Krakovu«. Tako je v rokometni zgodovini ostala zapisana sreda, 27. januarja 2016, ko so v prvi tekmi Norvežani senzacionalno šokirali Francoze, saj so jih premagali s štirimi goli prednosti, nakar so Hrvati proti Poljakom, v prepolni krakovski Tauron Areni, potrebovali zmago z nepredstavljivimi enajstimi goli razlike.
Nihče nikoli v zgodovini rokometne igre ni nadoknadil enajst golov manka. Ne v četrtfinalu evropskega prvenstva, ne proti zagnanim gostiteljem.
Enajst golov razlike, če naj skrajšam zgodbo, so hrvaški reprezentanti po seriji 8:0 ujeli že po šestih minutah drugega polčasa, petnajst minut pred koncem je bilo 30:13, prav sanjskih sedemnajst golov razlike. Končalo se je s štirinajstimi goli prednosti in hrvaška reprezentanca, ki se je pred tekmo že odjavila na recepciji hotela, je bila v polfinalu.
Kako je bilo to mogoče?
»To je božji čudež, to je čudež iz Medžugorja! Zahvaljujem se svojemu prijatelju Jezusu in naj mi oprosti mojo šibko vero, nikoli ne bi stavil proti Jezusu in Medžugorski Mariji,« je po tekmi ves iz sebe pojasnjeval hrvaški selektor Željko Babić. Ne čudežni Ivan Stevanović, ki je s trinajstimi obrambami Poljakom povzročal živčni zlom, ne Marino Marić, ki je s sedmimi goli preobrnil rezultat, ne Manuel Štrlek, ki je šutiral enajstkrat in dosegel enajst golov, nihče od igralcev, ki so ta večer odigrali tekmo svojega življenja, ampak zanesljiva hrvaška trojica – Bog, Jezus in Medžugorska Marija.
Te tekme sem se, vidite, spomnil leto in dan pozneje, prejšnjo soboto. »Čudeža v Krakovu« sem se spomnil dvajset minut pred koncem polfinalne tekme svetovnega prvenstva v AccorHotels Areni v Parizu, ko je Štrlek s krila rutinsko zadel za 24:16, ogromnih in nedosegljivih osem golov razlike v prid razigrani Hrvaški proti povoženi in nemočni Sloveniji. Pozneje vam bom povedal, zakaj.
To je bil namreč rutinski opravek za igralce športnih stav, Hrvaška je že bila na zmagovalnem odru z bronasto medaljo okoli vratu, in samo nekakšen povsem neverjeten razplet bi lahko tja zrinil slovenske outsiderje, matematično nemogoči čudež: če bi Slovenci, ki v vsej svoji zgodovini nikoli niso ničesar osvojili, proti strašni Hrvaški – svetovnim prvakom, dvakratnim olimpijskim zmagovalcem in dvakratnim evropskim podprvakom! – nadomestili osem golov razlike v dvajsetih minutah.
Nihče nikoli v zgodovini rokometne igre ni v dvajsetih minutah nadoknadil razlike osmih golov. Ne v končnici svetovnega prvenstva ne v tekmi za medaljo. Ne proti močni Hrvaški, z Bogom na krilu in Medžugorsko Marijo v golu, ne proti Hrvaški, ki je sedem minut pred koncem še vedno imela pet točk prednosti in igralca več. Ne, ko je ta igralec več dolgolasi, močni Hrvat, selektorjev prijatelj Jezus Kristus.
Slovenci pa so ponoreli, če naj skrajšam zgodbo, v naslednjih šestih minutah so dosegli prav sanjskih 7:1, minuto pred koncem pa je Borut Mačkovšek zabil zadnji gol na tekmi, Slovenija je zmagala 31:30 in osvojila svoj zgodovinski prvi bron. »Čudež v Parizu«. Tako bo v slovenski rokometni zgodovini ostala zapisana sobota, 28. januarja 2017.
Kako je bilo to mogoče?
»Niti jaz ne vem, kako sem zmagal, niti Babić ne ve, kako je izgubil. V tej nevednosti smo mi prišli do medalje,« je iskreno po tekmi priznal slovenski selektor Veselin Vujović in lepo pojasnil hrvaškemu kolegu: »Ne zahvaljujem se nikomur zgoraj, ampak svojim igralcem, ki so to naredili.«
Zaman pa je pravljico razlagati tistemu, ki je niti prvič ni razumel. Ko je tisto leto in dan prej ob pomoči svete Marije nadoknadila enajst golov razlike, je Hrvaško v polfinalu hladnokrvno izločila Španija, a tega se nihče več ne spomni. Ko se je vendarle Hrvaška leto dni pozneje v četrtfinalu svetovnega prvenstva v Franciji maščevala Španiji, pa se je selektor Babić spet javno zahvaljeval Mariji in Jezusu. Ko je, končno, v polfinalu 27. januarja – točno na dan »čudeža v Krakovu« – norveški vratar Bergerud v zadnji sekundi ubranil Horvatu sedemmetrovko za zmago, Hrvaška pa je v podaljških izgubila finale, je trdoglavi selektor Babić izjavil, da se »zahvaljuje Bogu za vse«, tekmo naslednjega dne za bron proti Sloveniji pa napovedal z besedami: »Naj se zgodi božja volja.«
Zato sem se, vidite, v štirideseti minuti, pri 24:16 za Hrvaško, spomnil »čudeža v Krakovu«, in mirno, z nasmehom na obrazu, pričakal konec pravljice. Končala se je, zdaj to vemo, na edini možen način.
»Naj se zgodi njegova volja.«
Aha, še nauk: Veselin Vujović je Bog.
