V akcijo reševanja »bivših« je, ko je bilo jasno, da je hudič vzel šalo, stopil tudi predsednik države Đorđe Ivanov. Ni nepomembno, da je bil na ta položaj izvoljen z glasovi doslej vladajoče desne populistične VMRO-DPMNE. Pod pretvezo, da rešuje Makedonijo pred razpadom in albanizacijo, je zavrnil zahtevo Socialdemokratske stranke Makedonije in treh strank makedonskih Albancev, da tej koaliciji in njenemu vodji Zoranu Zaevu dodeli pravico, da oblikuje vlado. Njegovo tolmačenje ustave, ki so ga v svojih izjavah zmleli v prah pravni strokovnjaki skupaj z nekdanjim predsednikom ustavnega sodišča Trendafilom Ivanovskim, je zanimivo. Za oblikovanje vlade ni dovolj imeti večine v parlamentu. Politični program je tisti, ki gre na presojo k predsedniku in če ni dovolj državotvoren in domoljuben, potem je treba poiskati novo večino. Tudi z novimi volitvami. In prav nove volitve so zadnja možna rešitev za Nikolo Gruevskega, ki mu ni uspelo sestaviti koalicije prav z največjo albansko stranko.
Da bi bil paradoks še večji, se Gruevski za svoje politično preživetje lahko zahvali prav albanskim strankam. Prvemu arhitektu makedonskega nacionalnega patosa so vrgle rešilni pas v obliki platforme, ki od bodoče oblasti pričakuje priznanje albanščine kot uradnega jezika, albansko državotvornost, spremembo državnih obeležij v smeri večjega poudarka na večetničnosti, albansko navzočnost v sestavi obmejnih enot, zagotavljanje boljšega ekonomskega položaja in infrastrukture v delih, kjer so Albanci večinsko prebivalstvo…
Tempiranje in način sprejemanja sicer legitimne platforme sta klasična primera političnega strela v koleno. Da si Albanci želijo nekoliko drugačnega položaja v makedonski družbi, ni prav nobena novost. To, da so zahteve prišle na plano ravno v trenutku, ko je bilo jasno, da brez albanskih strank bodoče vlade ne bo, in da so bile artikulirane v Tirani, pa je samo okrepilo vtis, da albanske politike in volilce pravzaprav zanimajo zgolj njihove želje in interesi, malo mar pa jim je za nujno potrebno korenito transformacijo Makedonije v demokratično državo, ki pa ni možna z Gruevskim na čelu. Platforma bi lahko počakala na manj turbulentne čase, ko bi se nova oblast z Zoranom Zaevom utrdila, tako pa je postala mlinski kamen okoli vratu bodoče koalicije in izgovor predsedniku, da podaljša povolilno agonijo.
S platformo so dali umetno dihanje Gruevskemu, ki je z obujanjem zgodovinskih mitov v maniri hollywoodskega megalomanstva in disneylandskega kiča prepričal mnoge Makedonce, da morda danes živijo slabo, a zato imajo slavno preteklost. Če predstavnikom EU, ki si te dni (znova nekoliko prepozno) podajajo kljuko makedonskih vrat, ne uspe prepričati Ivanova, da podeli mandat Zaevu, ki pravi, da dogovor z albanskimi strankami ne presega ustavnih okvirov, potem so nove volitve neizogibne. In na njih po razgretih nacionalnih in domoljubnih strasteh lahko pričakujemo triumfalno vrnitev Gruevskega.
A to je še optimistični scenarij. Duh nacionalizma je namreč že ušel iz steklenice. Po Skopju že korakajo »rešitelji« Makedonije in z grafiti, pestmi in palicami spravljajo sodržavljane na prava pota domoljubja s pojasnilom, da se samo borijo proti kosovizaciji Makedonije. To pa je nekaj, kar smo v Makedoniji že videli.
