»Deset minut pavze, da se vsi umirite,« je danes predsednik senata, ki sodi obtoženemu zdravniku Ivanu Radanu, prekinil obravnavo. Toni so se pred tem povišali, predvsem zato, ker je obramba strokovni priči tožilstva dr. Mateji Lopuh, vodji centra za interdisciplinarno zdravljenje bolečine in paliativno oskrbo v jeseniški bolnišnici, začela postavljati tudi vprašanja, kako kot državna koordinatorica skrbi, da posamezni oddelki bolnišnic in ona sama (ne) sledijo akcijskemu načrtu na tem področju. Radanovi obrambi je morala tudi našteti, kje vse se je šolala, in pojasniti, kako ter za kakšne neozdravljivo bolne sploh skrbijo na Jesenicah.
Obramba obtoženega zdravnika, ki mu tožilstvo poleg ponarejanja listin, zlorabe uradnega položaja, neupravičenega slikovnega snemanja in omogočanja uživanja prepovedanih drog v najpomembnejšem delu obtožnice očita »le« še štiri umore, skuša med drugim dokazati, da so bile razmere na intenzivnem oddelku Nevrološke klinike tako slabe, da se je Radan pri svojem poslednjem pacientu, za katerega je odredil sporni (domnevno smrtonosni) kalij, le s provokacijo trudil opozoriti na slabo skrb za umirajoče.
Prepričana o večjem odmerku morfija
Pričanje Lopuhove o konkretnih primerih je za Radana bolj kot ne obremenjujoče, v nasprotju s pričanjem avstrijskega izvedenca Wolfgang Krölla, ki je bil precej bolj razbremenilen.
Izmed sumov štirih umorov, za katere Radan ostaja obtožen, je bilo danes največ besed namenjenih primeru pacientke, ki je imela raka na vratnih vretencih. Konzilij zdravnikov je sklenil, da je ne bodo več zdravili, vendar pa je Lopuhova opozorila, da iz dokumentacije ni razviden tudi sklep o prenehanju mehanskega dihanja s pomočjo ventilatorja. Pacientka je po mnenju Lopuhove namreč umrla zaradi prenehanja dihanja (z lastnimi kapacitetami), k čemur je lahko pripomogel tudi morfij. Ob tem je Lopuhova poudarila, da morfij za pacientko še ne bi bil usoden, če bi ga dobila samo toliko, kot je zapisano v sicer pomanjkljivi zdravstveni dokumentaciji. Toda glede na pričevanje medicinske sestre, delno pa tudi glede na zagovor obtoženega zdravnika in podatke iz knjige narkotikov, Lopuhova pritrjuje tožilstvu, da je šlo za večjo količino morfija, ki je lahko pripomogla k smrti.
Še bolj pa se Lopuhovi zdi sporno, da so pacientko na intenzivnem oddelku Nevrološke klinike sploh odklopili z aparata za dihanje. O tem za nameček ni nikjer zapisana odločitev konzilija, hkrati pa je Lopuhova poudarila, da je bila pacientka resda neozdravljivo bolna in zato paliativna bolnica, ni pa bila umirajoča. To je pomembna strokovna razlika, je priča danes večkrat poudarila. Čeprav je bila pacientka nepokretna, so ji ledvica, jetra in možgani še delali. Po mnenju Lopuhove tovrstni pacienti s pomočjo umetnega dihanja z aparatom do poslabšanja lahko živijo naprej.
Kako bi živela?
Radan je imel pripombe na mnenje Lopuhove. »Kako bi živela? Da bi z ramo migala v postelji. Tetraparetično?« je vprašal tožilstvo in strokovno pričo, ki je ponovila, da vsi paliativni bolniki, četudi neozdravljivi, še niso hkrati tudi umirajoči. Kot primer je Lopuhova omenila tudi znanega fizika Stephena Hawkinga, ki je s svojo amiotrofično lateralno sklerozo tudi neozdravljivo bolan, vendar ne umirajoč. »Kako bi presojali vrednost njegovega življenja? Tega nimate pravice presojati,« je odgovorila Lopuhova.
Čeprav Radanov zapis v ednini v zdravniški dokumentaciji nakazuje, da se je Radan sam odločil za spontano dihanje, čeprav je bilo jasno, da pacientka tega zelo verjetno ne bo zmogla, je Radan ponovno zatrdil, da je šlo za skupno odločitev zdravnikov, ki pa ni nikjer zapisana.
