»Internisti nismo usposobljeni za zdravljenje psihiatričnih bolezni. Če napišeš 100 receptov (psihoaktivnih zdravil, op. p.) za leto dni, je to tako katastrofalno, da bolj meji na poskus umora kot na zdravljenje,« je na sojenju obtoženemu zdravniku dr. Ivanu Radanu danes pričal dr. Jurij Fürst, vodja oddelka za zdravila na zavodu za zdravstveno zavarovanje, sicer pa internist v celjski bolnišnici. Njegovo (že drugo) zaslišanje se je nanašalo na sporno Radanovo predpisovanje ogromnih količin psihoaktivnih zdravili samemu sebi, sorodnikom in prijateljem, zasliševalsko vlogo pa je namesto predsednika petčlanskega sodnega senata tokrat prevzela sosodnica Alja Kratovac.
V rokah je imela časopisni članek o tem, da zdravniki tako ali tako predpisujejo vedno več psihoaktivnih zdravil, vendar ji je Fürst pojasnil, da vsa psihoaktivna zdravila niso enaka, ter da anksiolitikov in psihotikov (med prve spada tudi sporni xanax iz obtožnice) zaradi nevarnosti nastanka odvisnosti že dalj časa predpisujejo vedno manj. Fürst je na sodišču ocenil, da je bilo Radanovo predpisovanje (predvsem) xanaxa zelo pretirano. »Vse, kar je bilo mogoče kršiti, je bilo pri tem predpisovanju kršeno,« je dejal Fürst, ki ima enako stališče kot tožilstvo. Torej, da Radan že pravno-formalno ne bi smel podpisovati receptov klinike za sorodnike in prijatelje, saj ni bil njihov lečeči zdravnik. Psihoaktivna zdravila naj bi predpisovali le psihiatri in splošni zdravniki, za nameček pa so še količine, ki jih je predpisoval Radan, nenormalno velike.
»To ni zdravljenje«
Po Fürstovih besedah bi Radan, ali pa tudi Fürst sam, za svojo mamo sicer lahko napisal recept za škatlico ali dve xanaxa, toda na enega izmed 30 receptov, ki jih vsak zdravnik letno prejme za lastno uporabo. Nikakor pa ne bi smel kot zdravnik na oddelku za intenzivno medicino teh zdravil kot po tekočem traku predpisovati na recepte klinike. Podatek, da je Radan na mamino ime predpisal 132 škatlic v desetih mesecih, je Fürst komentiral: »To ni zdravljenje. Tako narediš osebo popolnoma odvisno,« in dodal, da so nekatere količine xanaxa tako visoke, da dvomi, da so Radanovi prijatelji in sorodniki vsa ta zdravila obdržali in zaužili, saj bi se preprosto zastrupili.
Obtoženi Radan je v svoj bran danes povedal, da je zaradi dela na intenzivnem oddelku o benzodiazepinih vedel več od »povprečnega internista«, da je njegova mama zdravila potrebovala, ni pa nikoli postala odvisna. Prav tako je pojasnil, da je nekaterim v krajšem obdobju napisal več receptov za na zalogo in da niso jemali toliko zdravil naenkrat. Fürst je njegove navedbe komentiral, da je praktično nemogoče, da bi oče, mama, pa še brat vsi naenkrat potrebovali tako visoke odmerke in ne bi razvili odvisnosti. Opozoril je tudi, da Radan nikomur ni predpisal tablet z najnižjo vsebnostjo zdravila, s kakršnimi se terapije načeloma začnejo. Radan je sicer daleč največ xanaxa (za okoli 30 tablet na dan) predpisoval samemu sebi, vendar pa je v svojem zagovoru že pred časom dejal, da je vzel kvečjemu kakšno tableto na teden, sicer pa je zdravila dajal (neznanima) zakoncema, ki nista imela zdravstvenega zavarovanja in sta bila v stiski zaradi smrti sina.
Na računalniku le dnevniški zapisi
Specialist informacijske varnosti Janko Šavnik danes ni mogel postreči z jasnimi vsebinskimi odgovori glede podatkov na računalniku, na katerem so spremljali primer poslednjega Radanovega pacienta – po obtožnici naj bi mu nekdanji zdravnik nevrološke klinike odredil smrtonosni kalij. Kot je pojasnil Šavnik, mu sodišče zaradi občutljivosti osebnih podatkov drugih pacientov ni pustilo, da bi vse podatke prekopiral in po njih dlje časa brskal, temveč jih je lahko pregledoval le v bolnišnici. Za nameček pa gre za podatke, ki se dnevno brišejo (oziroma jih prepišejo novi podatki), tako da je na bolnišničnem računalniku forenzično našel le dnevniške zapise.
Ti se zdijo težko razumljivi, Šavnik pa je pojasnil, da jih ne more pretvoriti v bolj razumljiv zapis, kot bi želelo sodišče. To bi morda lahko naredili le programerji proizvajalca. Zato še vedno ostaja odprto vprašanje, koliko si bo s podatki z bolnišničnega računalnika sploh lahko pomagal sodni izvedenec medicinske stroke, ki se bo moral opredeliti do njih.
