Ko govorimo o težavah kulture, imamo najpogosteje v mislih denar, saj je od osamosvojitve proračunski delež rasel in leta 1995 dosegel 2,5 odstotka, potem pa upadel vse do najnižje ravni v letu 2015 (1,5 odstotka).
Variiranje proračunskega deleža kaže na dve stvari: na eni strani na odvisnost kulture od muhavosti vsakokratne vlade (in (ne)moči ministra) in na drugi strani na posledice na »terenu«. Noben drug resor ni v dvajsetih letih doživel skoraj 40-odstotnega zmanjšanja sredstev in zato se kultura in njena politika soočata z dvema izredno resnima težavama: s hiranjem nevladnega sektorja in z zmanjševanjem sredstev za javne zavode. To zmanjševanje je še posebej zanimivo: ker mora država po zakonu zagotavljati denar za obratovanje in plače zaposlenih, ki so javni uslužbenci, zmanjkuje denarja za program, ki pa je raison d'etre teh zavodov. Sporočilo je zabavno: imate toplo in redno delovno mesto, a ne moremo vam dati denarja za to, da bi lahko delali. Vodstva se torej znajdejo s staro kramo iz fundusa in z matematično gimnastiko, ki lastni prihodek preliva zdaj v eno (programsko), zdaj drugo (stroškovno, plačno) čašo.
Minister za kulturo Anton Peršak se je v nedavnem intervjuju za Dnevnik pridušal, kako pretirano število javnih zavodov imamo. Slišalo se je kot očitek umetnikom, ki da bi kar naprej povsod radi peli in igrali. Toda javnih zavodov ne ustanavljajo umetniki, ustanavljala jih je politika, državna in lokalna, ker ji je večji kulturni proračun to omogočal, zaradi dejanskih potreb ljudi in iz političnih kalkulacij – kaj je lepšega kot pred volitvami odpreti kulturno ustanovo? Le da se jo je potem v proračunu, ki se je začel manjšati, pozabljalo; če je bila lokalna, pa se jo je skušalo prevaliti na državno dojko. In ni ga bilo junaka, ki bi se drznil svoji volilni bazi zameriti in razglasiti, da bodo muzej zaprli, orkester razpustili, operi združili…
In ja, opera, ta Gesamtkunstwerk, celostna umetnina, ki zahteva orkester, pevce, plesalce, je presneto draga stvar: zlatega leta 2011 je ljubljanska opera dobila 10.833.551 evrov. In res je, imamo dve, kar je za dva milijona ljudi precej nenavadno. A ta obilica je posledica nekih drugih časov, ko je bil Maribor še bogato mesto, zavodska mreža manjša, nevladni sektor pa neobstoječ. Tudi operi tarnata o rezih, četudi se ljubljanski zadnji dve leti položaj spet rahlo izboljšuje: letos ji je namenjenih 9.643.597 evrov.
Tisto, kar torej žuli umetnike, je očitno, tako kot v filharmoniji, v prvi vrsti komunikacijski šum, direktor in umetniški vodja, ki dajeta vtis neprizivnosti in nezmotljivosti, tudi ko dogajanje za, pod in na odru dokazuje, da gre nekaj narobe. Da pa šest let po zelo dragi obnovi v operni hiši zamaka na vseh vogalih in v orkestrski jami piha kot na Slivnici, je investicijska zgodba, ki je tako tipično naša (prenapihnjeni računi gradbincev, ki so vsi po vrsti propadli, z odpravljanjem napak pa se nato bode država), da smo je res že vsi siti.
