Božo Repe: Blodnje »noriškega kraljestva«

Prejšnji teden sem imel dve predavanji (Historical Development of Central Europe – From the Slovene Perspective in Fraternité and Egalité Among the Nations of the Former Yugoslavia – Historical Overview) na dveh najbolj znanih belgijskih univerzah: valonijski Université Libre de Bruxelles in flamski Universiteit Gent. Predavanji sta bili prvenstveno namenjeni študentom jezikov in kultur jugovzhodne Evrope, antropologije in kar je še podobnih študij na obeh univerzah, vabilo pa je bilo poslano tudi širše, med drugim slovenski skupnosti v Bruslju. (Obe predavanji in oba power pointa si lahko ogledate na moji spletni strani http://www2.arnes.si/~surbrepe/.) Predavanji sta bili dobro obiskani, nekateri poslušalci so se pripeljali celo z Nizozemskega in iz Luksemburga, navzoč je bil prvi ambasador Belgije v samostojni Sloveniji Jean Louis Mignot, s katerim sva kasneje imela dolg in zame zelo koristen razgovor o njegovih pogledih na nastanek Slovenije. Na predavanjih se je razvila zanimiva razprava. Kolikor je čas dopuščal, sem pot izkoristil še za nekatere druge raziskovalne opravke. Skratka nekaj, česar je vesel vsak univerzitetni profesor, četudi ima za sabo veliko podobnih mednarodnih izkušenj.

No, pa je neki Rok Tuš (Rok Tuš@rkotus) že dan pred predavanjem tvitnil, da je na ozadju letaka za predavanje, ki da ga sponzorira Vlada Republike Slovenije, grb SFRJ. Janša je tvit preposlal svojim sledilcem s komentarjem (citiram dobesedno): »Ogabno. Stotisoči pobiti v dveh vojnah in po njih, terroir in revščina, Repe pa o bratstvu in enotnosti na vaše stroške.«

Temi predavanj sta bili izbrani glede na prej preverjen interes študentov. Vabila nisem niti oblikoval niti poslal sam (kar sicer sploh ni bistveno). Grba SFRJ nisem tovoril v Bruselj, da bi »pod njim predaval«. Tudi sicer grb mednarodno priznane in v svojem času ugledne države, članice OZN, po nobenem zakonu, predpisu ali resoluciji, ne evropski in ne slovenski, ni »totalitarni« simbol, kot je bilo nato interpretirano. Niti ni bil edini grb, ki sem ga (vključno s sedanjim slovenskim) na predavanju predstavil in razložil njegovo vsebino. Vsaj še dva obravnavana, avstro-ogrski in kraljevi jugoslovanski, sta grba držav, ki sta bili avtokratski in v posameznih zgodovinskih obdobjih tudi diktatorski.

Po Janševem tvitu se je vsulo. Na dan predavanja mi je neki Tomaž Krstič (tomaz.krstic@siol.net) pod naslovom »tvoja zgodovinska kalvarija« poslal mail (citiram dobesedno): »Božo a ne bi bil že čas, da te tvoje revolucionarno-komunistične blodne enkrat za vselej pometeš čez svoj prag in začneš misliti s svojo glavo. To energijo pa usmeriš v dobrobit svoje družine, če si si jo uspel zgraditi. Pa z Bogom.«

Recimo, da je bilo to eno »spodobnejših« sporočil na moj elektronski naslov. Gnojnice, ki se je po meni zlila pod Janševim tvitom, niti nima smisla povzemati, pa tudi sicer je javno dostopna. In gotovo sem še mnogo podobnega na spletnih medijih zgrešil, ker nimam niti časa niti volje, da bi se ukvarjal s tem.

Isti dan je bila za Janševim tvitom po vzoru korejske TV obsodba izrečena tudi javno. Neka Marjanca Scheicher je na najbolj resnicoljubni televiziji na svetu, Novi 24.TV, v oddaji Periscope (http://nova24tv.si/slovenija/skandal-brez-primere-kucanov-prijatelj-zgodovinar-repe-v-bruslju-pod-grbom-sfrj-o-bratstvu-in-enakosti-med-narodi-nekdanje-jugoslavije/) oznanila, da je moje (tedaj še neizvedeno) predavanje »škandal brez primere«, »popolna sramota za Slovenijo« in da če nas morda kdo ni imel (več) za komunistično državo, bo zaradi mojega predavanja zagotovo pomislil na to, da to smo. In »za piko na i« je ugotovila, da »to predavanje pod totalitarnim simbolom plačuje kar Republika Slovenija«.

Novinarke in novinarje, ki pokrivajo področje zgodovine in pišejo (tudi) o meni, v glavnem poznam in tudi ni prav težko ugotoviti, kaj in kako bo kdo komentiral. Zato me je sveži obraz zanimal. S spletnih portalov sem izvedel, da je gospa »razvpita novinarka in pisateljica«, avtorica biografij o La Toyi in Damjanu Murku ter pornografskega romana Kešpička. Zanimivo in simpatično, brez dvoma. Takoj ko bom utegnil, bom z veseljem prebral njena dela. Bi pa gospe vseeno svetoval, da, ko se spušča na področje zgodovinopisja, prelista vsaj kakšen učbenik zgodovine, če ji je ta predmet v osnovni šoli ušel. No, tudi skromen članek na wikipediji bo za prvo silo zadoščal.

Potem je še prizadevni poslanec Žan Mahnič, kot so objavili na spletni strani SDS, zvesto sledil svojemu vodji in Vlado Republike Slovenije ter ministrstvo za kulturo vprašal, ali se strinja s tem, »da se pod grbom nekdanjega totalitarnega režima oglašujejo uradni dogodki, ki jih financirajo slovenski davkoplačevalci«, pa kdo da krije stroške omenjenega predavanja in kolikšna je njihova višina. Prazno ribarjenje pač, na nekoga je bilo po ukazu treba nekaj nasloviti.

Prav ste razumeli: Janšo, torej politika, ki je (verjetno edini od vseh v svojem političnem razredu) lahko brez posledic posloval z gotovino neznanega izvora in ki je bil (če pustim vse drugo ob strani) kot obrambni minister na čelu nikoli razčiščene prodaje z orožjem, v kateri je v zasebne žepe poniknilo toliko milijonov tedanjih nemških mark, da bi celotna univerzitetna in raziskovalna sfera od tega lahko mirno živela nekaj let, skrbi, kako »vaš« denar porablja en zanj ideološko neprimeren univerzitetni profesor. To skrbi tudi avtorico pornografskih romanov. In nekega mladega poslanca, ki nima težav le z bontonom, pač pa tudi z osnovnim razumevanjem družbenega sistema, ki naj bi ga predstavljal. In ki Slovenijo rad »promovira« po zabavah kar na slovenskih veleposlaništvih.

Naj odpravim njihovo lažno skrb. Pot sem plačal iz raziskovalnih sredstev. Tako kot vsi drugi raziskovalci, ki jim na javnih razpisih uspe dobiti program ali projekt in so za vsebino dela in porabo sredstev odgovorni svoji raziskovalni instituciji in financerju. Precej bolj in pod mnogo strožjimi pogoji kot politiki. (Mimogrede, predavanja na tujih univerzah so sicer eden od temeljnih pogojev za pridobivanje projektov in habilitacij.) Del stroškov bo refundiral gostitelj, Université Libre de Bruxelles. In nekaj bo primaknil center za slovenščino kot drugi in tuji jezik filozofske fakultete (ki s svojimi lektorati in drugo dejavnostjo za promocijo slovenskega jezika in slovenske kulture naredi neprimerno več kot vsa slovenska politika skupaj, še posebej taka, kakršne so naučili mladega Mahniča). Honorarju, ki mi ga je ponudila Université Libre de Bruxelles, sem se vnaprej odpovedal in jih prosil, naj ga kot del refundacije stroškov nakažejo filozofski fakulteti. Tako se pač pri nas v akademskem svetu (in na večini drugih področij v Sloveniji, razen seveda v politiki) spravljajo skupaj sredstva. Če želimo sploh še kaj narediti.

V širšem smislu gre pri vsem skupaj za očitno prizadevanje, da bi nekakšna strankarsko-medijsko-ljudska »sodišča resnice« mimo (trenutno še veljavne) univerzitetne in raziskovalne avtonomije določala, kaj in o čem sme kdo raziskovati in predavati. Doma in v tujini. Zadnji tak koordiniran napad se je po mojem zgodovinskem spominu zgodil pokojnemu dr. Francetu Bučarju v osemdesetih letih zaradi njegovega predavanja v Strasbourgu, ko je bil javno označen za »narodnega izdajalca«.

V ožjem smislu, domnevam, gre v tokratnem napadu name tudi za ljubosumje. Diplomirani socialistični obramboslovec in častni doktor ene od sicer številnih prištinskih univerz Ivan Janša je gotovo mnogo bolj kvalificiran, da govori o bratstvu in enotnosti kot jaz. Brez njegovih ohranjenih gorečih zapisov o tej temi, o svetli Titovi poti in o samoupravljanju, brez njegovega učinkovitega organiziranja pohodov po poteh Avnoja in izdajanja biltenov o tem je idejo o bratstvu in enotnosti res težko razložiti.

A žal, kot kaže, gorečnost in častni prištinski doktorat znanim evropskim univerzam ne zadoščata. Se bodo na Trstenjakovi morali bolj potruditi, da jih prepričajo.

Pridnega poslanca Žana Mahniča je zaskrbelo tudi to, kaj bo komisarka evropske komisije za pravosodne zadeve Vera Jourova menila o mojem »propagiranju« sistema bratstva in enotnosti na dveh belgijskih univerzah. Predlagam mu, naj svojo skrb razširi. Naj zbere vse, kar je Ivan Janša ljubečega napisal o tej temi. In naj pošlje komisarki. Načeloma celo on ne bi smel imeti težav pri zbiranju gradiva, saj so stvari večinoma dostopne na spletu. In naj komisarko vpraša, kako je mogoče, da je v Sloveniji še po petindvajset in več letih eden od vodilnih politikov lahko človek, ki je tako goreče zagovarjal »totalitarno« politiko bratstva in enotnosti.

Morda se vam zdi, da se take stvari dogajajo samo posameznikom ali izbranim družbenim skupinam in da se vam, če boste gledali stran, ne morejo zgoditi. Morda se vam zdi zabavno. Ali celo »pravilno«. Naj pač Repe (ali kdo drug) dobi svoje, saj je vse samo igra, ki hrani medije. Morda. A tako je mislil tudi znan nemški protestantski pastor Friedrich Gustav Emil Martin Niemöller, sprva vnet podpornik Hitlerja. Dokler tudi ponj niso prišli nacisti…