Božo Repe: Milan Kučan in njegova resnica

»Obremenjenost« z Janezom Janšo

Tej »binarni zanki«, drugače in bolj grobo rečeno »obremenjenosti« z Janezom Janšo, se avtor, zgodovinar Božo Repe ter biografirani, na določen način pa tudi soavtor Milan Kučan nista izognila; verjetno se ji niti nista hotela oziroma mogla. Ob formalni kronološko-tematski strukturi je tako iz knjige razvidna še »neformalna«. Zgrajena je pač okrog »prelomnih točk« kariere, ki so hkrati tudi točke, v katerih so zgoščeni najbolj žolčni (zlasti Janševi) očitki na Kučanov račun. Gre za (seznam ne bo popoln) Kučanovo:

obnašanje ob zadušitvi partijskega liberalizma v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja (alias njegovo »izdajo« Staneta Kavčiča);

ravnanje ob aferi JBTZ konec osemdesetih let (alias njegov »ukaz« za aretacijo Janeza Janše);

odločanje v procesu osamosvajanja Slovenije (alias njegovo »zavlačevanje« in »škodovanje«, denimo ob ukazu za izročitev skladišč orožja teritorialne obrambe pod nadzor JLA);

domnevno vlogo pri razrešitvi Janše kot obrambnega ministra leta 1994 (alias »pripravljanje državnega udara« in »zarote« pri Depali vasi s poprejšnjo napovedjo »diskreditacij in likvidacij« v Novi Gorici);

popredsedniško dejavnost (alias »upravljanje države iz Murgel« s pomočjo Foruma 21 in drugih netransparentnih vzvodov oblasti).

Repetova podrobna in izčrpna (z izjemo zadnje točke) obravnava (z navajanjem dokumentov, izjav ali zapisov iz tistega časa ter posebej za knjigo zbranih pričevanj) teh dogodkov navzlic nekaterim prvič objavljenim dokumentom ne prinaša ničesar v bistvu ali povsem novega, takšnega, česar ne bi že brali, slišali in vedeli ali mogli vedeti. In – v teh navedbah pravzaprav ni ničesar, česar Kučan enako prepričljivo in nič manj ali bolj verodostojno ne bi mogel napisati sam. Pa še bolj avtentično bi delovalo, če bi se namesto za avtorizirano biografijo odločil za spomine; a to je pač žanr, ki se po njegovih besedah običajno uporablja za to, »da popravljajo, kar se je v resnici z avtorji dogajalo«.

Janez Drnovšek kot krava

V vendarle nepričakovani luči pa se v Repetovi biografiji prvega pojavlja drugi predsednik slovenske države, najprej član jugoslovanskega zveznega predsedstva in nato drugi predsednik slovenske vlade – Janez Drnovšek. Da njuni medsebojni odnosi med »kohabitacijo«, ko je bil Kučan predsednik države, Drnovšek pa vlade, niso bili vselej prisrčni, je bilo znano. Toda Kučan Drnovška malodane omalovažuje že s prvo vsebinsko omembo v knjigi, ko govori o prvih neposrednih volitvah v nekdanji Jugoslaviji: takrat so volilci med šestimi kandidati lahko izbirali novega člana predsedstva federacije iz Slovenije (kandidat slovenskega političnega vrha, torej tudi Kučana, je bil Marko Bulc, ki je v drugem krogu izgubil tekmo s takrat malo znanim poslancem v zvezni skupščini Janezom Drnovškom). Kučan v knjigi najprej citira srbskega politika Dražo Markovića (mentorja Slobodana Miloševića), ki naj bi mu dejal, da »bi bila v Sloveniji kot protikandidat kandidatu s podporo oblasti 'izabrana i krava'«, izvoljena tudi krava, nato pa sam o Drnovšku, ki je pred drugim krogom volitev v zvezno predsedstvo hotel odstopiti od kandidature, pove: »Drnovšek se je bal, da ne bo izvoljen, pa tudi, da bo. Takšen je bil njegov značaj.«

V nadaljevanju Kučan priznava, da je Drnovšek kot predsednik zveznega predsedstva zavlačeval z zahtevano obravnavo amandmajev k slovenski ustavi, nato pa izrazi mnenje, da Drnovšek ni razumel, da je v predsedstvu SFRJ delegat Slovenije: »Ključna pri Drnovšku sta bila nezaupanje in pomanjkanje samozavesti.« Očitno iz nadaljevanja pa so bili po Kučanovi oceni za Drnovška značilni tudi nepoznavanje Jugoslavije, neobvladovanje politične obrti in skrb za lastno podobo v medijih.

Drnovšek jo nato slabo odnese še v prenekaterem obdobju osamosvojitvenega procesa, kasneje, kot predsednik slovenske vlade, pa naj bi se šel »prestižne igre« s predsednikom države, kar mu očita nekaj članov Kučanovega predsedniškega kabineta. Kučan sam na drugi strani Drnovšku pripisuje popolno nerazumevanje srednjeevropskega prostora oziroma potrebe, da bi se Slovenija pridružila nastajajoči višegrajski četverici (Poljska, Češka, Slovaška, Madžarska), zelo mu zameri neodzivnost in neaktivnost pri razčiščevanju obtožb iz anonimk Civilna iniciativa in Hobotnica ter kasneje ob mariborski orožarski aferi in še zlasti ustavitev (parlamentarnega) razčiščevanja preprodaje orožja Hrvaški kmalu po osamosvojitvi. Pretežni del teh razmeroma neposrednih očitkov tako Kučana kot članov njegovega kabineta je bil izrečen v pogovorih z avtorjem knjige po Drnovškovi smrti (v začetku leta 2008), nekaj pa jih je iz doslej neobjavljenih Kučanovih pisem. Objavljeni del Kučanovega dnevnika iz leta 2000 povrhu vsega razkriva nezadovoljstvo z vladno nepodporo konkretnim gospodarskim projektom na Obali, podčrtano z retorično-vprašalnim stavkom »Drnovškovo dobro vladanje?«.

Običajni državljan z društvom

S klicajem pa je v Kučanovem dnevniku opremljen stavek Behek in Turnšek, združitev Radenske in Laškega. Kaj naj bi ločilo povedalo, iz biografije ni razvidno, saj se ta v morebitno Kučanovo vlogo pri tem – ter v kasnejši pivovarski vojni in nekaterih drugih »politično-gospodarskih« odločitvah (o obrambi nacionalnega interesa) in dogodkih, zlasti po odhodu s predsedniškega položaja – ne spušča. Že Forumu 21 je tako, denimo, namenjenih zgolj nekaj strani, iz katerih pričakovano izvemo, med drugim, da »zgodba o društvu Forum 21 kot prikriti interesni in lobistični združbi s politično agendo Milana Kučana z dejstvi nima nikakršne zveze«, na koncu pa avtor »potegne črto« z ugotovitvijo, da je »predstava, da bi mogel en sam človek ali društvo obvladovati celotno družbo in vse vzvode in nosilce oblasti, od predsednikov vlad, ministrov do predsednikov strank, poslancev, županov, gospodarstvenikov, celo sodišč in številnih posameznikov, preveč skregana s pametjo«.

Če je to zgodovinarjeva ugotovitev (kar iz knjige ni povsem jasno, saj morda brez narekovajev nadaljuje s povzemanjem Kučana, ki ga začne v prejšnjem odstavku), si je na tem mestu zadevo krepko poenostavil. Nič ni lažjega kot dokazati navedeno trditev, kajti ne le preveč, ampak povsem skregano bi bilo s pametjo, zato pravzaprav drži tudi brez dokaza: nihče in nič pač ne more obvladovati vseh in vsega, prav tako je skregano s pametjo, da bi to nekdo hotel doseči s pomočjo javno delujočega društva. Lahko pa nekdo povsem zasebno izkoristi posamična znanstva ali svoje omrežje, da v določenih primerih spodbudi, usmerja, vpliva itd. na posameznike z odločilno vlogo. V širšem ali celo občem interesu (kakor si ga pač predstavlja) ali pa v nasprotju z njim. Ali pa ta omrežja izkoristijo njega. In pri tem ne ostanejo pisne sledi. Repeta to, kot kaže, ni zanimalo.

Vprašljivo je, ali bo takšna popredsedniška podoba »običajnega državljana, ki mu ni vseeno za državo«, zaradi česar je za razmislek o prihodnosti ustanovil društvo ter tu in tam kaj izjavil, sicer pa se je povsem umaknil in »deaktiviral«, lahko zdržala. A o tem, kakšno vlogo je imel državljan Kučan v določenih političnih in gospodarskih »tranzicijskih zgodbah«, najbrž še nekaj časa ne bomo izvedeli nič zanesljivega. Je pa mogoče na drugi strani utemeljeno dvomiti, da bo Kučan iz osemdesetih in devetdesetih let prejšnjega stoletja »z distance«, torej čez nekaj desetletij, videti bistveno drugačen kot v Repetovi knjigi in drugačen, kot ga ima pretežni del javnosti v spominu – namreč kot politika, ki je zbujal zaupanje, ker je bil na ravni izzivov svojega časa.