Še o politiki in ukrepih oblasti glede tujcev: Hannah Arendt bi nam ob tem morda kaj rekla

Hiperpomembna »banalnost«...

Mišljenje o »banalnosti zla« je pomemben koncept te knjige. Zadeva problem človeka, ki svoja ravnanja popolnoma prepusti nevidni sili sklicevanja na »državne akte« in »voljo države«. Prepusti se jim ubogljivo, poslušno in jih vestno izpolnjuje. Ne samo ne glede na njihovo vsebino in naravo, pač pa prav ob vsakršni vsebini in naravi, glede katere ne zmore dvomiti. Tu ne najde prostora za »glas vesti«, kajti zanj obstaja le »vest popolne predanosti, poslušnosti in podrejenosti« zunanji avtoriteti. Ti posamezniki ne razmišljajo in niso sposobni misliti, za kaj res gre, se tega ne zavedajo, oni samo so. Ne dojamejo realnosti, enostavno samo »delujejo« – nepremišljeno in nevedno. »Preprosto nikoli ne spoznajo, kaj delajo.« Primanjkuje jim domišljije. Niso pa neumni. V tem smislu je – njihovo – zlo banalno in smešno, groteskno. Pri njih »pri najboljši veri ne bomo našli nobene diabolične ali demonske globine. A to še ne pomeni, da gre za nekaj povsem običajnega.«

Prav zato lahko povzročijo še večje opustošenje, grozote in zločinskosti »kot vsi vzgibi, morda prirojeni človeku… Težava pri Eichmannu je bila prav v tem, da mu je bilo podobno toliko ljudi in da ti niso bili ne perverzni niti sadistični, da so bili, in so še vedno, strašansko in zastrašujoče normalni.« Zato je bila »takšna normalnost veliko bolj grozljiva kot vsa grozodejstva skupaj, saj je pomenila, da ta novi tip zločinca… svoje zločine opravi v okoliščinah, v katerih praktično ne more vedeti ali slutiti, da dela kaj narobe«. To je pomembno in nespregledljivo sporočilo tudi za sodobno, domačo in nadnacionalno, strankarsko menedžersko antipolitiko, ultrabirokracijo in turbotehnokratično gosposko.

Zavrnitev politike do tujcev

To ni nepomembno ali brez stvarne povezave s problemom pomanjkanja državniške kreativnosti, domišljije za vladanje, odločevalskega občutka za realnost, s problemom birokratske nepremišljenosti in dozdevnega prepričanja tehnokratske vlade, da ne dela nič narobe.

Ostajam prepričan, podobno kot nekateri drugi ljudje, tudi pravniki, humanisti in družboslovci, da se v zadnjih mesecih ne bi smela zgoditi ne procedura ne sedanja končna rešitev glede sprememb zakonodaje o tujcih. Tudi ne postavitev ograje na mejo. V tem ravnanju je nekaj sramotnosti. Navsezadnje pa tudi slovenska sodišča v primerih azilantov in tujcev ne bi smela odločati tako, kot odločajo. Kako odločajo, lahko vidimo predvsem v sodnih vlogah in javnih objavah humanista in pravnega zastopnika pro bono, v tem smislu pa neformalnega varuha pravic in interesov migrantov, azilantov, beguncev in tujcev v Sloveniji Matevža Krivica. Državljani pri tem ne bi smeli apatično molčati in ravnodušno mirovati. Vladi, ki zagovarja spremembe zakonodaje o tujcih s trditvijo, da njihovo nasprotovanje mednarodnemu pravu ne more biti odločilen kriterij, ker naj bi bilo to pravo zastarelo in ga je zato treba posodobiti glede na sodobne družbene izzive in probleme, pa ne smemo pritrditi. Pritrdili bi ji lahko samo v primeru, če bi s tem hotela reči, da je treba mednarodno pravo posodobiti (in nasprotno od storjenega) z dvigom ravni politične in pravne zaščite ljudi s statusom tujcev.

Ne smemo nemišljenjsko, nekritično in iz nevednosti podleči izjavam oblasti, da državi domnevno neposredno grozi nevarnost, da bo treba državne meje zapreti zaradi »prihajajočih hord ljudi« in da obstaja nujna potreba, da se država na to posebej pripravi z zakonskim znižanjem standardov skrbi za tujce. Ne sme nam biti vseeno niti za Krivičeva opozorila na politično manipulacijo in prevaro, ki jo pomeni poskus ustvarjanja vtisa, da se država mora zakonsko pripraviti na možnost, da sosednja država na severu »zapre mejo za desettisoče prosilcev za azil«. Stvarno utemeljenih razlogov verjeti temu ni. »Če pa bi se že zgodilo kaj podobnega, bi šlo kvečjemu za praktičen, ne pravni problem, ki ga ni mogoče reševati z zakonskimi prepovedmi,« pojasnjuje Krivic. »Le če bi bile takrat te množice tako drugačne od lanskih, da bi že kar pri nas začele zaprošati za azil, bi morda lahko nastala nevarnost nastanka izrednih razmer. Da bi bila država takrat (v realni nevarnosti) sposobna hitro reagirati, pa ne dvomim – in tudi morebitne dopustne zaostritve zakonodaje bi se takrat, doma in v tujini, presojale drugače kot danes.«

Ljudstvo si ne sme več privoščiti odpornosti na sprenevedanje in manipulacijo funkcionarjev, tudi ne na njihovo ustrahovalno ali slepilno zavajanje. Ali državljanske pasivnosti. Tudi zaradi aktivnega zgodovinskega spomina na grozote.

Ponovljivost

Te pa so žal ponovljive. »V sami naravi človeškega ravnanja je,« je svarila Arendtova, »da vsako dejanje, ki se je kdaj pojavilo in ostalo zabeleženo v zgodovini človeštva, potencialno ostane človeštvu še dolgo potem, ko je njegova aktualnost postala stvar preteklosti. Nobena kazen ni nikoli imela dovolj odvračilne moči, da bi preprečila nadaljnje zločine. Nasprotno, ne glede na kazen je ob prvem pojavu nekega zločina njegova ponovitev verjetnejša, kot pa bi bila sploh lahko možnost, da se prvič zgodi. Posebni razlogi, ki govorijo v prid ponovitvi nacističnih zločinov, so še bolj verjetni. Ob zastrašujočem ujemanju sedanje eksplozije prebivalstva z iznajdbo tehničnih naprav, ki bodo z avtomatizacijo velik del prebivalstva naredile odvečnega v smislu dela, z jedrsko energijo pa omogočile reševanje te dvojne grožnje z uporabo pripomočkov, ob katerih so Hitlerjeve plinske celice videti kot grobo stesane igračke kakšnega hudobnega otroka, bi nas moralo stresti od groze… Če je genocid v prihodnosti dejansko mogoč, se nobeno ljudstvo na svetu… ne more razumno zanašati na to, da bo obstajalo še naprej, brez pomoči in zaščite mednarodnega prava.«

Pred našimi očmi pa ves čas in še kar obstaja enormen problem: osupljivo nasilje, grozljivost vojne, pobojev, pokolov, mučenja in trpinčenja, s tem pa nam komaj predstavljiva stiska ljudi. Problem je ne le političen, praven, geostrateški ipd. – tudi izrazito moralen je. Sooča nas s pomenskim jedrom in mejami (po Arendtovi) »kršenja reda človeštva«. Tak je v značilnostih naše presoje in odnosa do tega. In zdi se, da je ta velik izziv za naše skupno moralno samorazumevanje morda prevelik. Kajti odstira velik problem naše skupne – kolektivne – samoprevare glede morale.

Podpora v pokorščini

Je res mogoče prepričljivo zanikati, da pri našem odnosu do ljudi, ki doživljajo največje grozote in stisko, ne gre skoraj za zločin proti človeštvu in človečnosti? Ali da pri našem odnosu do ljudi, ki se z begom iz držav in regij, kjer divja brutalna nečloveškost, borijo za golo preživetje, ne gre za kaj takega? In kaj manjka zločinom proti ljudem v Siriji, da bi šlo za zločine proti človeštvu in zoper človečnost? Pred dnevi je mednarodna človekoljubna organizacija dejstvom o tamkajšnji vojni dodala srhljivo razkritje, da je bilo v zadnjih letih v zaporih v Siriji trpinčenih, mučenih in zverinsko pobitih vsaj 15.000 ljudi.

Imata vlada in parlament to v mislih? Imajo krajani občin to v mislih? Imamo to v mislih vsi mi, državljani in državljanke? Nam je mar, da sta »v politiki pokorščina in podpora eno in isto« (Arendt)?

Mi sami bi lahko že jutri postali žrtve grozot, podobnih tistim v Siriji, v Afriki ali na drugih žariščih vojn, pobijanj in mučenj. Najmanj pa preganjane ali v stanje brez imetja potisnjene žrtve socialno-ekonomskega tehnokratizma. A ta vidik »vzajemnosti« za moralno držo niti ni odločilen. »Moralna drža je pripravljenost žrtvovanja za druge… Biti moralna oseba pomeni, da sem varuh svojega brata. Toda to pomeni tudi, da sem jaz varuh svojega brata, ne glede na to, ali moj brat gleda na svoje bratske dolžnosti na enak način kot jaz; in da sem jaz varuh svojega brata, ne glede na to, kaj moji bratje, pravi ali zamišljeni, delajo ali lahko naredijo… 'Jaz sem za Drugega' pomeni, da… prevzamem odgovornost zanj… Moja odgovornost je brezpogojna.« (Zygmund Bauman: Postmoderna etika, 2016)