Vseeno pa politična in pravna praksa kažeta drugačen odnos do prava. Marsikdaj to pomeni zavestno in očitno zanikanje pravičnosti in ustavnosti ali pa hoteno zlorabo prava kot orodja za doseganje očitno krivičnih in protiustavnih rezultatov. Pravniki ob tem in prav zaradi tega moramo prevzeti še večjo (objektivno, poklicno, etično) odgovornost za takšna početja. Prizadevati si moramo, da smo nanje aktivno pozorni in v takšni drži vztrajni, dosledni in prepričljivi. In to ne glede na to, ali je predmet naše kritične pozornosti sodna, zakonodajna ali izvršilna veja oblasti. Tudi do povezave med pravom in dnevno politiko pravniki ne smemo biti ravnodušni ali neutemeljeno prizanesljivi. Ne glede na pravniški poklic. Ta povezava je trajna in pomembna. Zato razumljivo odklanjanje dnevne politike in nespoštovanje političnih funkcionarjev v smislu osebnosti, nezanimanje za dnevno dogajanje v strankarski politiki in za početja politikov-po-izvolitvi, politična apatija in sorodni vidiki upravičenega nezanimanja za dnevno politiko ne smejo vključevati tudi ignorance glede pravne politike, političnih odločitev s pravno zavezujočo močjo in drugih pravno pomembnih političnih praks. Če je podrejanje »prav« in prava dnevnemu političnemu navijaštvu ena skrajnost, ki naj si je pravniki ne dovolijo, pa sta druga skrajnost ozkost pisarniškega delovanja in idiotizem (po SSKJ).
Preplet banalnosti in prisiljujoče nujnosti
Kot pravoslovec imam vtis, da se tudi pravniki med seboj premalo pogovarjamo o povezavi med moralo in pravom, med legalnostjo in legitimnostjo (SSKJ ta pojma in koncepta slogovno še vedno enači, kar je zmotno), med formo (pravno tehniko) in vsebino, pa med formalnimi odločevalskimi pristojnostmi (zakonodajnimi, upravnimi in sodnimi) in (vsebinskim, razlagalnim) upravičevanjem pravno zavezujočih odločitev. V zadnjih letih je res izšlo nekaj knjižnih del, domačih in prevedenih, o teh temah. A na uradnih srečanjih pravnikov ni mogoče videti prepričljivega problemskega razpravljanja o tem. Te vrzeli ne polnijo niti odločbe in sklepi rednih sodišč. Izjema, nadvse dobrodošla, so nekatere odločitve ustavnega sodišča, predvsem pa nekatera sodniška ločena mnenja k tem odločitvam. Ohranjam aktivno upanje, da bo slovenska pravna stroka kmalu želela in zmogla otipljiv kakovostni premik tudi v tem pogledu.
Naš čas tudi sam, podobno kot mnogi drugi ljudje, ne le pravniki in filozofi, doživljam kot družbeno realnost, ki jo opredeljuje očitno in nespregledljivo, zato tudi nezanemarljivo umanjkanje morale iz veljavnega in učinkujočega prava. Predvsem pa obstoj antipolitike namesto pristne politike in neobremenjenost te dnevne strankarske antipolitike z moralo. Očitna je tudi vsebinska izpraznitev etike kot koncepta, jemanje vnemar njene civilizacijske funkcije, pridržanje etike zgolj za občasni študijski predmet manjše skupine študirajočih oseb, pa njeno razvrednotenje na golo besedo pri razpravljanju nosilcev oblastnih funkcij v javnosti, torej na politično krilatico.
Kot pravniku sem mi zdi posebej pomembno tudi konceptualno in vsebinsko izničenje etike prav s tehniko prava. Mislim na zapisovanje etičnih načel, ki morajo biti prevladujoče samoumevna, v obliki pravnih določb. Marsikdaj tudi z zapisanim predvidenjem sankcij za kršitve sicer etičnih načel, ki pa so s pravno tehniko njihovega zapisa postala pravne določbe. Prepričan sem, da to početje ne krepi etike in tudi ne etične legitimnosti ali avtoritete prava. Prav nasprotno, z vdorom pravne tehnike v etiko se onemogoča avtonomija etike, prezre se pretežna samoumevnost njene narave in vsebine, pravo se tehnično preobremenjuje, življenje kot tako pa se preobsežno podreja zapisanemu pravu.
V takšni družbi je potem vse manj ljudi, ki sami od sebe ravnajo tako, kot je prav, ki se zmorejo, znajo in upajo zavedati, kaj je prav, in ki tudi takrat, kadar se jim neka pravna zapoved ne zdi povsem pravilna, ravnajo v skladu z njo. V takšni družbi ne le etika, ampak tudi pravo izgubi tisto nujno avtoriteto, ki jo mora imeti že samo zato, ker gre za pravo. Ne samo zato, ker vse več prava pomeni vse manj tistega prava, ki hkrati pomeni tudi »prav«, ampak tudi zato, ker je vse več ljudem vse manj mar ne le za to, kaj je prav, ampak tudi za tisto, kar določa pravo. Zdi se mi očitno, da se to dogaja tu in zdaj. In da posledično živimo ne le v družbi nemišljenja, neetike in antipolitike, ampak tudi v družbi, kjer se šteje za dovoljeno vse, kar ni izrecno prepovedano. In zdi se, da se ničemur, kar ni izrecno zapisano s tehniko prava (v obliki pravnih pravil), ne priznava več obstoja. Po drugi strani pa mora biti vse, kar želi biti prepoznano kot obstoječe, izrecno zabeleženo s tehniko prava. Zapisano pravo, ki bi se moralo pojaviti tam, kjer je to nujno potrebno, se uporablja kot nekaj, kar je nujno potrebno povsod, in je zato vseprisotno. To je zelo skrb vzbujajoče in bi moralo pravnike zelo skrbeti.
Hkrati bi to veljalo prepoznati kot poseben izziv za slovensko sodstvo. Dejansko stanje je zanimiv preplet banalnosti in prisiljujoče nujnosti. Žal mora sodstvo neprestano obravnavati tudi ena in ista, vsebinsko enaka ali vsaj na las podobna pravna vprašanja – tudi glede minimalnih standardov pravne zaščite temeljnih ustavnih pravic in svoboščin. Na drugi strani pa, tudi paradoksalno, prav sodne odločitve o minimalnih standardih pravne zaščite temeljnih pravic in svoboščin pomenijo prisiljujočo nujnost. Kajti čeprav se glede njih še vedno dogajajo in potekajo kulturno odvečni, etično mukotrpni in dolgotrajni sodni spori in ti neprestano zadevajo vprašanja prava, ki so tako banalna, enostavna in elementarna, da se danes ne bi smela več niti javno postavljati, kaj šele sodno razreševati, so ne le zato, ampak prav zato sodbe sodišč v vseh takšnih sodnih sporih vse bolj pomembne. Samo s pravno pravilnimi sodbami sodišč v vseh takšnih primerih se namreč ohranjata pravna država in postrazsvetljenska pravna civilizacija. Brez teh sodb, ki pri naslavljanju najbolj banalnih in elementarnih pravnih vprašanj ščitijo minimalne standarde pravne zaščite temeljnih človekovih pravic, svoboščin in pravnih načel, bi sledil hiter in popoln razkroj družbe.
Sodniška zaščita vladavine prava
Veliko je takšnih sodnih precedensov, predvsem višjih sodišč in vrhovnega sodišča, posebej pa ustavnega sodišča, ki pomenijo sodniško zaščito vladavine prava in ustavne demokracije. Prav je, da se tudi te sodne odločitve javno izpostavi in poudari njihov pomen. Na primer sodbo višjega sodišča o dolžnem pravnem ravnanju upravnih organov pri presoji upravičenosti mladih družin do subvencije za vrtec in drugih socialnih prejemkov. Ali sodbo vrhovnega sodišča o pravici delavca do sklenitve pogodbe o delovnem razmerju, takoj ko je začel opravljati delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Pa sodbe, ki ugotavljajo mobing na delovnem mestu ali nezakonite prekinitve delovnega razmerja. Tudi nedavno sodbo glede svobode izražanja v povezavi z volilnim molkom. In sodbo sodišča, ki je pred dnevi oškodovancem v Zasavju priznala odškodnino za povzročeno škodo z onesnaževanjem okolja. In nekatere druge. Želeti si je, da niso samo slutnja, ampak resničen kazalnik kakovostnega premika v sodnem pravotvorju.
Povedano pa nikakor ne pomeni, da ni treba vztrajati pri kritični pozornosti na vse tiste sodne odločitve, ki so slabo pretehtane, premalo prepričljive, argumentativno pomanjkljive ali drugače pravno neposrečene. Predvsem pa sta nujni trajna pozornost in javna kritika glede tistih sodnih odločitev, ki se nikdar ne bi smele zgoditi in ki jih nobena oseba na sodniški funkciji nikdar ne bi smela podpisati – ker so enostavno pravno zmotne, deplasirane in nevzdržne. In v slovenskem pravnem sistemu obstajajo ne le uradniške, ampak tudi sodne odločitve, ki so takšne.
Ker je takšnih sodniških odločitev še vedno preveč, je treba nekaj storiti. Sistem nadzora nad primeri slabega sodniškega dela ni učinkovit. Nujno ga je treba izboljšati. V sodelovanju pravne stroke, sodne veje oblasti in ministrstva za pravosodje. V funkciji zaščite in krepitve ugleda in avtoritete sodstva. Etično nedopustno bi se bilo odpovedati neomajni skrbi za pogojenost prava s »prav«.
