Ustavno sodišče je bilo odločno tudi pri pedagoški skrbi za preseganje golega formalizma, legalizma, zakonizma in zakonopisnega prečrkarjenja, kar je prisiljujoča nujnost za dejansko vladavino prava ter za pristno in razpravno ustavno demokracijo. Le tako je namreč mogoče ohranjati trajno vez z umnostjo prava in njegovo moralno utemeljenostjo. To sodišče je bilo tudi uspešno pri preseganju iracionalnosti, čustvene razvnetosti, pragmatistične dnevnopolitične egoističnosti in argumenta moči kot trajnih težav in pasti pri delovanju izvršilne in zakonodajne veje oblasti. Ne nazadnje je bila kakovost ustavnosodnega odločanja prepričljivo v funkciji zagotavljanja svobode, ki jo »od zunaj« vselej najbolj ogroža država. Ustavno sodišče je bilo pri tem legitimnem početju ustvarjanja prava avtoritativno, njegova avtoriteta pa utemeljena z močjo argumenta.
Kaj je res problem in kaj ni problem?
Potem je začelo prihajati do sprememb – na slabše. Počasi, a prepoznavno se je najprej rahlo, kasneje pa vedno bolj zniževala kakovost obrazložitev nekaterih najpomembnejših precedensov. S tem pa njihova pedagoška avtoriteta. Tudi zaradi preobremenjenosti, a nikakor ne samo zaradi tega. Podobno je bilo z ločenimi mnenji sodnikov/sodnic, zato so se izjeme zdele bolj izjemne. Vsakokratna večina od devetih sodnic in sodnikov je dopuščala, da so se na novo odpirala vprašanja o že doseženi stopnji pravne zaščite ustavnih pravic in svoboščin, predvsem pa pravic ljudi v kazenskih postopkih, socialnih pravic in ekonomskih pravic, tudi pravic tujcev, celo svobode izražanja, navsezadnje pa tudi o že doseženi ravni ustavnopravne zaščite temeljnih ustavnih načel.
In večina je dopustila tudi zniževanje že vzpostavljenih standardov (ustavno)pravne zaščite teh pravic. Postajala je manj občutljiva za goli formalizem, oblastno arbitrarnost, dnevnopolitično samovoljo in slabovernost močnejših strank v sodnih postopkih. Problem legitimnosti tega početja je večji, ker so nekatere pomembne ustavnosodne odločitve ostale premalo prepričljive, predvsem pa so bile prepogosto sprejete brez skrbno izdelanih argumentov o stvarnih razlogih za odstop od preteklih precedensov glede istih ali podobnih vprašanj.
To dogajanje gre razumeti kot pravi problem ustavnosodne politike in ustavnopravne prakse slovenskega ustavnega sodišča. To pa je treba početi ustavnopravno (s pravoslovnim prevpraševanjem »pravnega režima«) in ustavniško (z vseobsegajočo filozofijo sodobnega ustavništva – konstitucionalizma) pravilno (z znanjem in védenjem), korektno (neosebno) in dosledno (načelno in metodološko verodostojno). S hkratnim in trdnim zavedanjem, da se tudi ustavnosodne odločitve sme in mora kritično komentirati, da pa pri tem ne sme iti za gola, enostavna ali celo popreproščena mnenja in da splošni pogoj legitimnosti posamezne odločitve ni »naše« ali »splošno« strinjanje z njo – ampak nekaj zelo drugega. Kaj je »nekaj drugega«, kako priti do tega in kaj vključuje vmesni manevrski prostor, mora pravni in politični komentator, ki želi in mora biti verodostojen, vedeti in razumeti.
Vedeti in razumeti mora tudi, da pa ni problem, če se ustavni ali katerikoli drugi sodnik/sodnica filozofsko opredeljuje do človeških in družbenih vprašanj, če transparentno utemeljuje svoj svetovni nazor, ne skriva svoje vernosti ali religioznosti, ne skriva svojih načelnih strankarskih preferenc, če se pogovorno ali slušateljsko udeležuje javnih dogodkov ipd. Problem je ne razumeti, da to samo po sebi še ni problem. Problem je ne razumeti, da je to samo po sebi dobro in da je boljše od morebitne neiskrenosti, pretvarjanja, prikrivanja in sprenevedanja sodniške osebe glede tega, kdo je kot oseba, kako razmišlja, kakšna so njegova/njena hrepenenja itd. Problem je ne razumeti, da je odkritost glede tega nekaj povsem drugega kot neobjektivnost, pristranskost ali celo dnevnopolitična navijaškost.
Več kot le zaskrbljenost nad kadrovsko politiko
Moč in avtoriteta ustavnega sodišča sta najprej odvisni od oseb na tej funkciji. Kakovost ustavnosodnega odločanja je pogojena z njimi. Zato nas mora nujno zanimati, kako dobro je njihovo ustavnopravno znanje in kako pronicljiva je njihova ustavniška filozofija. Tudi, kakšna je njihova etika. Nujno je vedeti, kakšen odnos imajo do človeškosti, do obstoječe družbene realnosti, koliko zmorejo in koliko si upajo za zaščito pravic in svoboščin ljudi, kako tenkočutni so za socialno pravičnost in kako dojemljivi za socialno demokracijo – za ta temeljna kamna nastanka države. Pa kako razumejo koncepta svobode in enakosti, republike in demokracije, suverenosti in oblasti itd. Tudi, kakšen imajo generalni odnos do prava: miselni in presojevalni ali golo odzivni, umni ali predmetni, pogovorni ali komunikacijski. Mislijo vladavino prava ali vladanje s pravom? Ne nazadnje pa: jih ta funkcija zanima kot kariera, ugodje in imenitnosti, ali kot odgovornost, premišljeni javni prikaz razgaljenega moralnega sebstva in kot privilegirano poslanstvo?
O tem je mogoče najprej presojati in sklepati na temelju preteklega in spoznavnega dela. Ob očitnem dejstvu, da oseba pač ni ustavnopravno suvereni mislec že zato, ker je po poklicu pač pravnik, ali morda učiteljica prava, ali ker to želi biti, ali ker meni, da to tudi je, ipd. In starost ni nepomembna. Ni odločilen zakonsko določen starostni pogoj. Odločilna je starostna primernost konkretne osebe. Če gre za osebo, ki je pravkar izpolnila starostni pogoj za to funkcijo, pa preverljiva presoja o »izjemni pravšnjosti« te osebe za to funkcijo. Predvsem pa ta izbira nikdar ne bi smela biti rezultat popreproščenega strankarskega mešetarjenja, omadeževanega z navijaškimi strastmi in pričakovanji.
Skrb realnih pričakovanj
Prav od ustavnih sodnikov in sodnic bo najverjetneje v naslednjem desetletju še bolj odvisno, ali bodo dopustili nenadzorovano in neomejeno ultrakapitalističo razčlovečevanje in totalno prevlado trga, ali pa bodo po svojih močeh ne le ohranjali in razvijali ustavne temelje slovenske države in njeno temeljsko demokratičnost, temveč tudi iskali pot odločne in jasne preusmeritve nazaj v izhodišče državnosti in političnosti: k vladavini prava, v socialno pravičnost, k solidarnosti, v demokracijo deontoloških temeljnih pravic in svoboščin.
Da bo to še težje in zato še pomembnejše, gre sklepati tudi iz nedavne odločbe ustavnega sodišča v zadevi U-I-295/13; glede izbrisa podrejenih obveznic NKBM. Javno povsem spregledana točka 76 v obrazložitvi je alarmantna: pomeni ustavnopravno izenačitev zavezujočih direktiv EU in samih-po-sebi nezavezujočih drugih aktov EU! Ob tako osupljivi samoodpovedi svoji ustavno zagotovljeni moči in institucionalni avtonomiji ustavnega sodišča, ob tako popolni »vazalni« podreditvi ustavnega sodišča kot poslednjega sodnega branika ustavne samobitnosti in državnega ustavnega režima vsemu, kar proizvede birokratski in tehnokratski aparat kapitalske Gosposke v Bruslju, bi se moral zgoditi krik k budnosti, plaz kritik, val upora, stopnjevanje pritiska… A ne pri nas.
Izmika se mi prepoznanje razlogov za vero, da bo konec procesa izbire novih oseb za častno in enkratno funkcijo ustavnega sojenja posrečen. Že sam proces izbire kot tak je napačen. Dopuščanje samoprijave na to funkcijo, brez predhodnega predlaganja kandidata/kandidatke od primernega predlagatelja, predvsem pa brez osebnega in skrbno pretehtanega povabila predsednika republike, pomeni v nebo vpijočo nedostojnost in neodgovornost.
Zdi se, da pri nas vse to skoraj nikogar ne zanima. Na primer tematsko pozornih novinarjev, ki bi se teh vprašanj lahko lotili brez golih mnenjskih poenostavitev, površinsko površnih ocen ali celo konceptualnih popačenj. Pa samoprijavljajočih se kandidatov, ki bi jih to lahko zelo zanimalo tudi tako, da se – samokritično in načelno – ne bi prijavili na tako potekajoč razpis za mesto sodnika ustavnega sodišča, kot da gre za nekakšen običajen razpis na neko nič kaj posebno delovno mesto za pravnike.
Posebej pa bi to moralo zanimati predsednika države. Na primer tako, da bi v procesu izbire novih oseb za to funkcijo zavzel dostojno in odgovorno, s tem pa bolj državniško držo predsednika države in bi kandidate skrbno poiskal, osebno povabil in pokončno predlagal. In zanimati bi moralo odločevalce. Predvsem tako, da bi vsaj za trenutek in vsaj pri tej temi odložili na stran tu-bitnost prav tistih razlogov, zaradi katerih je institucija ustavnega sodišča tako politično, pravno in kulturno pomembna ter smotrna – kot taka.
Dr. Andraž Teršek je ustavnik in pravni filozof, zaposlen kot učitelj Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem.
