Referendum o ustavni pravici do zaščite pred revščino? Za revne se močne interesne skupine ne borijo

Država deluje – protiustavno

Pa ni prav, da je tako. Ne le politično in moralno, tudi pravno ni prav, da je tako. Slovenija je namreč – normativno (po ustavi in njeni ustavnosodni razlagi) – temeljska ustavna demokracija: demokracija politično enakih pripadnikov ljudstva in enakih temeljnih človekovih pravic in svoboščin v funkciji pravne enakopravnosti. Je tudi socialna ustavna demokracija. Načelo socialne države je, poleg načel pravne države in demokratičnosti, najpomembnejša kakovostna opredelitev naše ustavne demokracije. Zato sem nedavno prav v tem časopisu prvič predlagal, da se v funkciji zaščite in razvoja socialne narave slovenske ustavne identitete izrecno določi pravna dolžnost države, da ljudi pod njeno jurisdikcijo zaščiti pred življenjem v revščini – tudi tako, da bi pravico do zaščite pred revščino kar izrecno zapisali v ustavo. Pristna in učinkovita socialna država, v kateri so učinkovito zaščitene in uresničevane socialne in ekonomske ustavne pravice, tudi ustavna pravica do zaščite osebnega – socialnega – dostojanstva, se mi zdi nezdružljiva z dejanskim obstojem in pravnim dopuščanjem revščine.

Že dlje časa ustavno sodišče in redna sodišča naslavljam s sugestijo, da bi vendarle razmislili o… bolj dinamični in ustvarjalni, aktivistični ustavnosodni in sodniški interpretaciji načela socialne države. Vem, da se veliki večini pravnikov moja razlaga načela socialne države in socialnih pravic – v funkciji večje socialne zaščite posameznika – zdi preširoka, pretirana, »predimenzionirana«, kot mi je dejal eden od uglednih profesorjev prava. A ta razlaga ni moja domišljijska stvaritev ali stvarno neutemeljena pravniška drža. V knjigi Komentar Ustave, osrednjem knjižnem viru za učenje o slovenskem ustavnem redu, je ob sklicevanju na strokovno literaturo in precedense ustavnega sodišča mogoče prebrati močne in nedvoumne argumente v prid prav takšni razlagi socialne države in socialnih pravic.

Socialna država je v tem komentarju in odločbah ustavnega sodišča kategorično opredeljena kot država, ki mora (!) z aktivnimi ravnanji (politikami, ukrepi, predpisi…) zagotavljati socialne dobrine in omogočati njihovo rabo. Socialna država mora (!) skrbeti za to, da posamezniki lahko te pravice uresničujejo kakovostno, učinkovito in enakopravno. Zavezana je k zagotavljanju socialne pravičnosti in enakosti v svobodi. Temu so namenjene človekove pravice in svoboščine – politične, kulturne, socialne, okoljske – ki so nedeljive: enih brez drugih ni mogoče učinkovito uresničevati, vse so med seboj tesno povezane, medsebojno prepletene in pogojene, so izraz deklariranega vrednostnega sistema sodobne družbe, ki v središče postavlja človeka kot posameznika in kot člana družbe. Temeljni pa sta svoboda in varnost – kot osnovni izhodišči za človekovo dostojanstvo.

Zato je država ustavno zavezana k vzpostavljanju dejanskih enakih možnosti za vse, še posebej za tiste, ki si zaradi šibkejšega položaja nasproti drugim tega niso sposobni zagotoviti sami. Zagotoviti mora ne le formalne, ampak tudi dejanske, stvarne možnosti za učinkovito uresničevanje vseh človekovih pravic. Država je torej z ustavo zavezana k doslednemu in učinkovitemu, osredotočenemu in trajnemu, iskrenemu in odločnemu uresničevanju zapisanega v praksi. Resno! Če tega ne počne, potem ne uresničuje svojih ustavnih zavez in dolžnosti. Torej deluje – protiustavno.

Zaščititi življenje pred revščino

Ustavno načelo socialne države je nedvomno zavezujoče načelo; to ni programska določba, ampak pravno zavezujoča norma. Zato mora država usklajeno upoštevati interese vseh skupin prebivalstva, še posebej pa tistih s slabšim socialno-ekonomskim položajem. Z aktivnimi ukrepi mora pomagati tistim, ki so zaradi svojega neugodnega socialnega položaja pomoči najbolj potrebni. Kajti ustavne pravice so »izpraznjene«, če posameznik nima osnovnih pogojev za življenje, delo, ustvarjanje, pridobivanje in razvoj. Namesto formalne enakosti posameznika mora država zagotoviti materialno enakost – dejansko enakost možnosti pri učinkovitem uresničevanju vseh posameznih pravic v praksi. Osnovni predpogoj za to pa je izenačevanje dejanskih pogojev za pridobivanje materialnih in moralnih dobrin. Načelo socialne države je temeljni »socialni korektiv« za zmanjševanje, izravnavo socialnih razlik.

Vse to piše v Komentarju Ustave in odločbah ustavnega sodišča. Pa tudi, da nevzdržne razlike med socialnim položajem posameznih skupin pomenijo kršitev načela socialne države, zato privilegiranje socialno šibkejših slojev prebivalstva (torej določanje dodatnih ali večjih pravic) ne pomeni kršitev načela enakosti (odl. št. U-I-31/96).

Zapisano ne izčrpa teoretičnih in ustavnosodnih razlag koncepta socialne države in vsebine socialnih in ekonomskih pravic – v funkciji zaščite posameznika in vzpostavljanja socialne pravičnosti. A očitno je že glede na prvo obdobje slovenske socialne ustavne demokracije in pravotvorja ustavnega sodišča jasno, da je bila pravna in politična identiteta države normativno zamišljena kot močna in skrbna socialna država.

Prepričan sem, da se je ob teh ustavnih izhodiščih mogoče legitimno pogovarjati o tem, da bi bila pravna zaščita ljudi pred življenjem v revščini vsebina konkretne ustavne pravice. Tako bi lahko državo dodatno zavezali k uresničevanju tistega, kar je po razlagi že zdaj vsebina ustavnega reda, hkrati pa bi jo z izrecno ustavno pravico do zaščite pred revščino razbremenili iskanja dodatne formalne pravne podlage za aktivne socialne ukrepe – v korist tistih, ki jih najbolj potrebujejo. Ne ponujam rešitev, kaj točno bi potem morali storiti v tej smeri in kako bi to storili, prepričan pa sem, da je glede revščine nekaj treba storiti.

A seveda le, če bi slovenske volilke in volilci s tem soglašali. Zato najprej predlagam poslansko razpravo in odločanje o predlogu za razpis referenduma za izrecno dopolnitev besedila ustave z vnosom določbe, ki bi zaščito pred življenjem v revščini opredelila kot temeljno ustavno pravico. Če to ne bi bilo mogoče, bi predlagal referendumsko preverjanje volje ljudstva glede tega predloga kot zakonskega predloga. Morda referendumsko odločanje ni nujno, a nikakor ne bi želel kar vsiliti takšne dopolnitve korpusa izrecnih temeljnih ustavnih pravic in svoboščin v ustavi v nasprotju z voljo ljudstva.