V Vafljevih srčkih o tem nisem posebno razmišljala, glavna junakinja se mi je preprosto zgodila. Tonja iz Hudega Brega pa je bila sprva fantič, nato pa sem prebrala raziskavo, da je v sto sodobnih norveških otroških knjigah mogoče najti le pet protagonistk, ki se jim življenje ni zgodilo samo od sebe, ampak so aktivno vplivale na potek stvari. Zavedela sem se, kako pomembne so bile junakinje Astrid Lindgren v otroštvu zame, in rešitev je bila na dlani – Tonja je pravzaprav tako pogumen otrok, kot bi si še danes želela biti sama. A ne glede na spol je pomembno predvsem, da so moji junaki otroci.
Ne izogibate se težkim temam, kot so ločitev, bolezen in smrt. Kako jih približati otrokom?Pred nekaj dnevi me je nekdo vprašal, ali lahko z otroki govorimo o vsem. Pomembneje se mi zdi zasukati perspektivo – nujno je, da otroci vedo, da se lahko z odraslimi pogovarjajo o vsem. Zgodbo o Tonji sem napisala zaradi misli, ki je v knjigi večkrat omenjena, da v zapletenih razmerjih z odraslimi krivda ni nikoli na strani otrok. To se otrokom ne zdi tako očitno, večkrat jim moramo to povedati. Otroci niso polodrasli, celotne osebnosti so, tako kot mi se soočajo z žalostjo in zmedenimi čustvi in pomembno je, da jim povemo, da je s tem vse v redu. A ko se avtor loteva težkih tem, je dobro, da o njih piše tudi skozi humor, ker otroke s tem lažje doseže.
Veliko se ukvarjate z odnosi med generacijami. Zdi se, kot da želite današnjim staršem sporočiti, da ni treba, da jih za otroke ves čas tako neizmerno skrbi.V kakovostnih otroških knjigah je odnos med otroki in starši vedno natančno popisan, otroke namreč vznemirja, da berejo, kako se s tem soočajo njihovi vrstniki. Staršem torej ne želim dajati navodil o vzgoji, tudi sama svojih dveh otrok nikoli ne bi pustila, da se igrata ob reki, kot to pustim v zgodbi Tonji. Gre bolj za to, da sem v mladosti rada brala knjige o otrocih, ki imajo veliko svobode. Literatura nam navsezadnje omogoča prav doživetje izkušenj in sanjarjenje brez negativnih posledic.
Skozi jezik in humor vam uspeva zelo dobro uprizoriti otrokova občutja in misli. Zahteva to od vas veliko truda?Astrid Lindgren je nekoč rekla, da lahko pišeš stvari, ki bodo zanimale zgolj otroke, ali stvari, ki bodo veselile otroke in odrasle. Če pa nameravaš pisati samo za odrasle, potem je bolje, da odnehaš. Ko pišem, imam to ves čas v mislih, čeprav je obenem naporno in zabavno spet zatavati v otroški svet.
Čeprav vaši junaki presenetljivo veliko bentijo, a na precej ljubek način, denimo: o, ti sveta marmelada!Preklinjanje je pravzaprav zelo pomemben in zabaven del otroških knjig. Zato se mi zdi pomembno, da je prevajalec dovolj občutljiv, da to zazna, pri enem od prevodov se mi je namreč zgodilo, da so me otroci na literarnem srečanju spraševali, zakaj moji junaki toliko kolnejo.
Otroci danes v poplavi televizijskih vsebin in računalniških iger vse manj berejo. Kako jih pritegniti?Moramo jim čim več glasno brati, pa ne le otrokom, tudi najstnikom. Norveški kulturni program pisateljem, slikarjem, glasbenikom in drugim umetnikom omogoča, da enkrat na teden obiskujemo osnovne šole, kar je še posebno pomembno za otroke na podeželju. Sama jim berem, zato vsakič znova vidim, da v tem resnično uživajo. Pa imam s seboj samo svoje knjige, nobenega dodatnega interaktivnega materiala ne prinesem.
Je mladinska literatura na Norveškem priljubljena? Katerih tematik se najraje loteva?Tudi na področju otroške literature imamo zelo raznolike knjige, od fantazijskih do takih z begunsko tematiko. Srečo imamo, da je izdaja knjig državno subvencionirana in založbe niso odvisne le od prodajnih rezultatov. A kot še marsikje drugje se na Norveškem spopadamo predvsem s tem, kako bralcem dopovedati, da se lahko domača literatura enakovredno kosa s prevodno. Norvežani napišejo ogromno odličnih knjig, a jih tudi v knjigarnah iščemo na zadnjih policah.
