V najstarejšem slovenskem rudarskem mestu so dodali nov kamen v pripovedi o njihovem 500-letnem rudarjenju in obogatili turistično ponudbo območja, vpisanega na Unescov seznam svetovne dediščine. Končali so prvi del obnove objekta na območju nekdanje topilnice rude, uredili center za obiskovalce in v njem odprli stalno razstavo Od rude do kapljic živega srebra.
V Idriji se na račun obnove nadejajo predvsem večjega obiska turistov. »Idrijo obišče 18.000 obiskovalcev na leto. Zadali smo si visok cilj, da to številko dvignemo na 25.000. Časa za to imamo pet let,« pojasnjuje Tatjana Dizdarevič, vršilka dolžnosti direktorice Centra za upravljanje z dediščino živega srebra, v katerem so skupaj s partnerji vodili obnovo. Obnovljen objekt nekdanjega rudnika namreč prinaša nadaljevanje zgodbe iz Antonijevega rova. »Tam so obiskovalci lahko spoznali zgodovino rudarjenja, tukaj pa bodo videli, kako so iz te rude pridobili živo srebro ter kakšne so njegove lastnosti in kje vse so ga uporabljali,« pojasnjuje avtorica nove stalne razstave in geologinja Martina Peljhan. Ne le da je krojilo svetovno gospodarstvo in razvoj kemije, bilo je v termometrih za merjenje telesne temperature, v rentgenskih ceveh, baterijah...
Ena večjih in glasnejših naložb v kulturi
Klasirnica je pred obnovo že sodila na seznam ogroženih kulturnih spomenikov državnega pomena. Njena obnova, obnova strojev in postavitev razstave je stala 2,3 milijona evrov. Kar dva milijona nepovratnih sredstev je za obnovo prispeval Finančni mehanizem EGP (finančna pomoč Islandije, Liechtensteina in Norveške). Špela Spanžel, predsednica sveta Centra za upravljanje z dediščino živega srebra, poudarja, da gre za eno večjih naložb v kulturno infrastrukturo v Sloveniji v zadnjem času. Zgodba o obnovi topilnice je tista, ki je krojila usodo na kulturnem ministrstvu in deloma pripomogla k temu, da je morala lani s položaja oditi kulturna ministrica Julijana Bizjak Mlakar.
Ta ni bila naklonjena temu, da bi se kulturno ministrstvo ukvarjalo z ohranjanjem in vzdrževanjem ostankov dediščine 500-letnega rudarjenja. Zaradi tega je bil pod velikim vprašajem tudi obstoj centra, ki je vodil obnovo topilnice in zdaj v polni postavi prevzema delo nekdanjega rudnika. »Pot ni bila lahka, dogajalo se je veliko,« dogajanje povzema Dizdarevičeva, ki je vmes morala zapustiti mesto vodje in ga prepustiti ministričinemu kandidatu. A danes vseeno meni, da je ministrstvo za kulturo pod novim vodstvom vendarle prepoznalo vrednost obstoja centra vsaj na kulturnem področju in tudi povišalo sredstva za njegovo delovanje.
V centru si zdaj želijo, da bi jim na ministrstvu dovolili dve dodatni zaposlitvi, saj bodo potrebe po strokovnem kadru in vodnikih ob novi pridobitvi zagotovo večje. Upajo tudi, da bodo lahko obnovo objektov in strojev na območju nekdanje topilnice nadaljevali, obnova vsega kompleksa nekdanje topilnice je namreč ocenjena na sedem milijonov evrov, največji zalogaj pa bo obnova peči, s katero so žgali rudo.