V tovrstnem razvojnem romanu spremljamo njegovo življenjsko zgodbo vse od bizarnega spočetja – njegova od trave privzdignjena mladoletna mati je zanosila tako, da ji je eden od enako zadetih gejevskih prijateljev v lopi skozi slamico vpihnil spermo – do nič manj presenetljivega Geertovega sedemintridesetega leta, ko se odseli na svoje.
V vmesnem času z materjo alkoholičarko živita za centrom ponovne uporabe, kjer protagonist odrašča med rabljenimi izdelki, kar se zdi kot nalašč. Kot je pogosto tipično za avtiste, namreč hiperinteligentni Geert ne kaže zanimanja za zunanji svet, pritegujejo ga predvsem števila in množica napol odsluženih aparatur, ki jih v centru ne manjka. Po nekaj neuspelih približevanjih z ljudmi – s toplim humorjem so opisane prigode, v katerih materin nasvet, da mora punco pred seksom »narediti mokro«, razume tako dobesedno, da dekle polije z vedrom vode – raje išče stik med aparaturami. Svet lastnih povezav gradi tako, da elektrokardiograf poveže z gramofonom, ta pa prikazuje srčni utrip glasbe.
Po naključni najdbi polomljene stradivarke se Geert izkaže za talentiranega izdelovalca violin. Čeprav nastajajo iz odsluženih kavčev, proizvajajo visokokakovosten zvok, kar – spet po naključju – ne uide nemškemu trgovcu, dobičkonosnost posla pa se pozna tudi na Geertovem bančnem računu. Ko si kupi hišo, dobi – kot po naključju – zraven še lopo, v katero se vztrajno vrača golob. Ptič da Geertu eno najpomembnejših življenjskih lekcij: za zven glasbila ni pomembna njegova oblika, tako kot videz ni pomemben za človekov značaj. »Skrivnost zvoka violine je v odnosu med lesom in izdelovalcem, ta pa mora biti tak kot odnos med poštnim golobom in lopo: golob je za lopo pripravljen dati dušo in telo, tako kot lopa njemu daje dušo in telo.«
Al Galidijevo delo je sila duhovit in didaktično primerno zasnovan trening svobode, ki ga dejstvo, da je posredovan tudi skozi perspektivo (odraščajočega) avtista, bolj bogati kot obremenjuje. Preprostemu, vedremu romanu je sicer po tehnični plati mogoče očitati nekoliko razvlečen prvi del, ki se posveča življenju pred selitvijo od matere, in posledično horukarski drugi del, v katerem ostaja veliko neizkoriščenega potenciala za razvoj pripovedi ter preobilje naključnosti, ki sprožajo pomislek, da avtor ni našel manj naivnih rešitev za razpletanje svojega romanesknega klopčiča. A ne odkupi se le s posrečenim portretom nerodnega junaka, temveč tudi z neprizanesljivo kritiko nizozemske družbe. Svojevrstna življenjska brezbrižnost tamkajšnjih pijancev, prejemnikov socialne podpore in od seksa zmešanih dekliških glav je zaradi ironičnega kontrasta, ki ga zrcali Geertova posebnost, še toliko bolj pomenljiva.
