Primerjalni uvod zato, ker je Dintinjanova šele po skoraj desetih letih od izida prvenca izdala svojo drugo zbirko V suhem doku. Avtorica, ki se sicer s pesništvom v nasprotju z večino zgoraj omenjenih ne preživlja, pač ni podvržena diktatu statusnega pesništva in pisateljevanja, kjer redno izdajanje knjig narekujejo državne statusne zahteve. To se nazadnje izkaže za pomembno – zbirka V suhem doku ima vse značilnosti dobro uležane, globoko zrele, z mirno roko napisane poezije, kjer je vsak verz svečeniško natančen in obsijan s pomembnostjo.
Zares je poezija v novi zbirki še natančnejša kot v prvi, kar dodatno poudarja preudarna kompozicijska urejenost, ki sorodne teme veže v manjše enote, predvsem pa razkriva živahno motivno raznorodnost razveseljivega števila pesmi, ki se pnejo čez 100 strani. Motivno sidrišče zbirke je morje oziroma voda, iz katere vzpostavlja tudi zemeljske podobe in metafore. Še vedno ostaja njen ritem pravzaprav popotni. Malo sodobnih slovenskih pesniških zbirk je tako razpršenih po geografskih in zgodovinskih referencah: prinaša duhovne podobe stare Grčije, Rima, že v naslednjem trenutku drsi skozi nebo v trupu jeklene ptice. Avtoričine pesniške besede, zdi se, po eni strani zbujajo prav premiki oziroma začasni privezi v novih krajih. Po drugi strani pa se v te nove razglede in razglednice usedajo spoznanja, ki so dlje časa rasla, a so za materializacijo v jeziku potrebovala »nove oči«. Nekaj podobnega velja za njeno navezovanje na mite, predvsem antične. Sproščeno, a hkrati intenzivno se odpravlja vanje, dokler v njihovih arhetipih ne ugleda svoje izvirne izkušnje, naj se navezuje na motiv matere, figuro očeta, prastaršev, prispodobo poti, vračanja domov.
Verzi Veronike Dintinjana so prizemljeni in živi opisi preprostih dejanj, vsakdanjih zgod. Denimo vožnje proti morju, med katero teče dolga, z zavestjo sebe in sveta napolnjena misel o smrtnosti, bližini končnosti, ki je paradoksalno zakamuflirana v občutek večnosti, svobode gibanja. Podobno je živ njen odnos do stvari, do fizičnega, materialnega sveta, skozi katerega tečejo pomeni, tudi tisti najbolj abstraktni. To avtopoetično ubeseduje ob spominjanju dedka: »Tudi v mojih rokah je ta ljubezen do dotika, / do moči in misli, ki gredo skozi prste, skozi dlani, / kakor da je to edini način spoznavanja sveta, / pozornost za podrobnosti, kjer je vse pomembno…«
Besede v sodobni poeziji so redko tako stvarno prodorne, jasno zveneče in nedvoumne v svojih sporočilih. Z nekaj namernega pretiravanja – besede Veronike Dintinjana bi ljubezen do poezije vzbudile tudi v ljudeh, ki v prostem času z užitkom berejo le poročila z borznih trgov.