Kar milo se mi stori, ko vidim, da se za neokrnjeno reko zavzemajo eminentne organizacije, kot je Balkan Rivers Tour, Rešimo Muro, Mednarodna okoljevarstvena organizacija WWT, Moja Mura, Ribiška zveza, podjetje Sandolin, pa še direktor Direktorata za energijo na infrastrukturnem ministrstvu. Prav šokiran pa sem ostal ob ugotovitvi, da bi elektrarne pobile skupno 35 vrst rib – ja, saj bodo ostale samo še žabe! No, nekoč sem v arhivu iz leta 1906, torej iz časa Avstro-Ogrske, našel čudovite ročno izdelane projekte za verigo gornjesavskih elektrarn, ki so vsebovali ribje steze (za prehod rib, podobno kot so danes prehodi pod avtocestami). Ampak ker sedanji projekti po trditvi iz članka menda ne vsebujejo več ribjih stez, bi bilo najbolje kupiti leteče ribe in bo problem rešen. Si predstavljate veselje ribičev na Muri, ki lovijo leteče ribe?

Odlična je tudi ugotovitev, da postaja Slovenija Nova Zelandija (pa ja ne še en svetilnik?). Bo kar držalo, saj imajo Avstrijci na svojem delu Mure menda sedemnajst hidroelektrarn, zdaj pa skupaj z evropskimi okoljevarstveniki hodijo k nam opevat Novo Zelandijo. Ja, in mi se ne damo, pa čeprav bomo Bruslju morali spet plačati kazen zaradi premalo energije iz obnovljivih virov, kot smo plačali za sladkorno tovarno v Ormožu, kot plačujemo zgrešeni Šoštanj itd. Ampak sam sem si kriv, ker pozabljam, kako blizu so Tepanje in Butale F. Milčinskega.

Priznam pa, da mi je všeč ideja o turizmu, seveda v primeru, da vsaj četrtina Slovencev zamenja aparate in ohranimo Muro. Država bi dobila denar od splavarskih podjetij s koncesijo; turisti bi uživali od Radgone do Razkrižja; v Razkrižju imajo prazgodovinsko vas, kjer bi turiste preoblekli v vrečevino in po želji ene vrnili na Otok ljubezni pri Ižakovcih, druge pa primerno opremljene s palicami in kamni poslali naprej na Hrvaško in Balkan. In bi Slovenija – pardon, Nova Zelandija – kmalu postala znana širom sveta.

Prav ganila pa me je misel iz direktorata za energijo, da bo o gradnji elektrarn odločala kritična masa, ne pa neke brezzvezne razvojne perspektive. Tako se ohranja tradicija odločanja: če bo ploščato, bo lopata, če bo špičasto, pa kramp. Grda razvada odločanja nas uči, da so tisti, ki so se odločili (praviloma zase), pozneje na srcu zboleli zaradi stresa na gugalnici ali igranja košarke. Pa ne pozabite, da se bliža pust!

Janez Zadravec, Ljubljana