O sposobnostih Boruta Pahorja za urejanje notranjepolitičnih zadev lahko razpravljamo v nedogled: od ene skrajnosti, da je edini slovenski politik sploh, ki je bil predsednik države, vlade in parlamenta, do tega, da je bil na prvih dveh položajih med najbolj kritiziranimi doslej. Na zunanjepolitičnem področju je te kritike manj. Navsezadnje se je Pahor za to izobraževal, se dodatno »izšolal« kot evropski poslanec in na vseh ključnih političnih funkcijah srečeval najpomembnejše voditelje sveta. Njegov opus tudi v tem pogledu presega dosežke vseh živečih slovenskih politikov in zaostaja samo še za tistim pokojnega vzornika Janeza Drnovška. Leta gibanja po diplomatskem parketu sveta so ga tudi naučila ponižnosti v smislu, da Slovenija – in on kot njen voditelj – ne bo nikoli ne svetilnik, ne voditeljica sveta, ne temeljno gibalo mednarodnih odnosov, ampak bo v njih igrala zgolj vlogo, enakovredno njeni siceršnji specifični teži v svetu. Zato je dovolj zgodaj opustil tudi misel, da bi Slovenija – ali on osebno – v teh razmerjih lahko kadar koli dosegla kaj »več«, o čemer je sanjaril morda kdo pred njim.
Odnosi z nekdanjim »sovjetskim prostranstvom« so tisto, verjetno – kot smo že večkrat zapisali – edino zunanjepolitično področje, kjer Slovenija v mednarodnih odnosih občasno preseže svojo specifično težo in tam vodi kolikor toliko samostojno zunanjo politiko. Imeli smo srečo, da se je naša politika pravi čas obesila na dosežke gibanja za ohranitev vršiške Ruske kapelice, ki jih je sprva poganjal čisti entuziazem in nekaj pragmatičnosti največjih izvoznikov na te trge; ko se je politika pridružila temu (predvsem za Ruse) čustvenemu gibanju in sta na Vršič prišla tako ruski premier Medvedjev kot predsednik Putin, so zahodni evropski strategi Slovenijo prepoznali kot priložnost za mostišče do zanje nadvse pomembnih, a od sveta odrezanih prestolnic zaradi sankcij po ruskem spopadu z Ukrajino. Tako je Pahor – sprva rahlo oklevajoč – sprejel vlogo zahodnega posrednika do Putina že v času Vršiča, zadnje dni, v obratni smeri, pa še toliko bolj. Ni zaman edini svetovni politik, ki se je od julija lani – torej v dobrega pol leta – dvakrat sestal s Putinom in enako tudi z ukrajinskim predsednikom Porošenkom. Če bo sporazum iz Minska kdaj omejil ali celo odpravil rusko-ukrajinski konflikt, bo v tem vgrajene veliko Pahorjeve aktivnosti. Da je Slovenija zato v zameno dobila nekaj sto milijonov gospodarskih pogodb, je v načinu »trgovanja« z Rusijo povsem logična posledica.
Seveda Slovenija ne bi bila, kar je, če pri tem ne bi bila spet neenotna. Sploh ni bila neopažena gesta premierja Mira Cerarja, ki je točno v trenutku, ko je Pahor letel v Moskvo, tam pa sta že bila oba podpredsednika vlade, v vladi sprejel odločitev o napotitvi slovenskih vojakov na latvijsko mejo z Rusijo. V okviru obveznosti do Nata, da ne bo nesporazuma, a s poraznim in pobalinskim tajmingom. Ruska diplomacija je preveč zvita, da bi nelagodje ob tem pokazala že ob Pahorjevem obisku v Kremlju. A o tem, da bo Cerar od tam prejel ustrezno »sporočilo«, ko ga bo to najbolj (za)bolelo, naj ne bo nobenega dvoma.
